Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:03 Naslov sporočila: Moje potrebe in občutki

MOJE POTREBE IN OBČUTKI

» Ne skrbite za preživelo. To ni vaša naloga. Poskrbite sami zase.«

»Kaj boste storili, če preživela ne bo želela, da se je dotaknete? Kako se boste počutili, če je zanjo popolnoma nemogoče, da bi bila odgovorna za karkoli v svojem življenju?«

»Če ne boste pretirano skrbni, boste lahko spremljali potrebe, bolečino in zmedo pri preživeli. Naredite ločnico med tem, kaj se dogaja z njo in kaj se dogaja z vami. Poskrbite sami zase.«

ODKRIVANJE LASTIH POTREB

Kako sploh lahko odkrijem lastne potrebe, če je moj dom tako poln njene bolečine in njenega okrevanja?

Ni lahko, vendar je potrebno. V resnici je celo kritično. Če ste v razmerju s preživelo po spolni zlorabi iz otroštva, se hitro lahko zgodi, da se celotna energija v razmerju pretaka le okoli njenih potreb. Okrevanje po spolni zlorabi je dramatično, zahtevno in obremenjujoče. Predvsem v začetku se boste soočali s krizami drugo za drugo. Preživela bo imela ogromno opravka z lastnimi spomini, s soočanjem s člani družine, z grozo in bolečino zaradi spolne zlorabe. Vaše potrebe bodo ostale neopažene. Seveda si želite, da bi ji lahko pomagali. Želite si, da bi stali svojemu partnerju ob strani. Zaradi tega svoje potrebe postavite na stran in rečete: »Saj lahko počakam.« Svoje potrebe potisnete v ozadje, zato se preselijo v vašo podzavest. In tukaj naredite največjo napako, tako za samega sebe kot za vaše razmerje.
Povsem naravno je to, da nekomu, ki ga ljubite, izražate praktično podporo in ga vzpodbujate. Del ljubečega partnerstva je tudi to, da želite partnerja podpirati in mu stati ob strani. Nič ni narobe s tem, če lahko partner tudi pri vas dobi podporo. Vendar le tako dolgo, dokler podporo dobivate tudi vi. Problem se pojavi takrat, ko postane ona obsedena s svojimi potrebami; ko morate stalno zanikati svoje potrebe in služiti nekomu drugemu. Ali pa takrat, ko takšno »pomoč« uporabite za to, da negirate lastne potrebe in občutke.
V resnici predstavljate le polovico partnerske zveze; in pripada vam tudi polovico potreb. Tudi če nekdo vaših potreb ne zmore upoštevati, ostanejo še zmeraj pomembne. Če boste nenehno samo dajali in ničesar prejemali, se bo to v vas odrazilo z naraščanjem jeze in občutkom praznine.
V obdobju krajših kriz je primerno tudi to, da za nekaj časa postavite svoje potrebe na stran. Kadar n.pr.: pride do smrti v družini, do nujne medicinske pomoči ali če nekdo zboli, je povsem razumljiva in naravna reakcija ta, da najprej poskrbite za drugega, brez da bi medtem mislili nase. Toda kadar imamo opravka s kroničnimi boleznimi ali se kriza vleče že dolga leta, je potrebno izbrati drugačno strategijo. Ne morete kar nenehno vztrajati kot da ste nenehno na urgenci in ob tem popolnoma zanemariti lastne občutke in potrebe, ko se te pojavijo.
Okrevanje po spolni zlorabi v otroštvu ne sodi med kratkotrajne krize. Čeprav se občasno pojavijo obdobja, ko je kriza večja, ste večino časa soočeni s počasnim okrevanjem, ki traja leta in leta. Naučiti se boste morali usklajevati svoje lastne potrebe z zahtevami, ki v določeni situaciji nastanejo. Skupaj, v paru s preživelo, boste morali najti načine, kako boste potrebe zaznali, tudi če jih v tistem trenutku ne bo možno v polnosti potešiti. Sčasoma se boste naučili izkoristiti dobra obdobja.
To lahko preživelo zelo ogrozi. Kadar delam v skupini s partnerji preživelih, na začetku vedno postavim nekaj vprašanj, s katerimi se lahko poistoveti večina izmed njih. Na koncu vprašam tudi: »Koliko izmed vas je prišlo sem prostovoljno? Koliko izmed vas je čutilo za tem manjšo prisilo? Koliko čuti večjo prisilo?« Roke se dvigujejo in ljudje se nasmejijo. Tudi to je način, da na začetku sprostimo napetost in zadrego.
Na srečanju v kraju Minneapolis je neki moški ob koncu dvignil roko in še sam vprašal: »Koliko izmed vas je želelo priti, pa je preživela temu nasprotovala?« Nekaj rok se je dvignilo. To je bilo vprašanje, na katerega prej sama nisem pomislila. Želela sem zvedeti več, zato sem vprašala tiste, ki so dvignili roke: »Kaj mislite s tem? Zakaj vaš partner ni želel, da se udeležite srečanja?«
»Bala se je, da bom postal bolj samozavesten.«
»Mislila je, da bom dobil podporo pri tem, da se bom še bolj jezil kot se jezim doslej.«
»Bala se je, da odslej zanjo ne bom več toliko skrbel. Rekla mi je, da sedaj ni pravi čas, da bi lahko imela lastne potrebe.«
»Želela je, da se okrevanje vrti le okrog nje, ne pa okrog mene.«
Zopet smo odkrili nekaj novega.
Preživele po spolni zlorabi v otroštvu ne okrevanju v nekem vakuumu. Če preživela želi vašo podporo, se mora zavedati, da ste tudi vi realna, živa, čuteča oseba. Ne more pričakovati, da boste medtem, ko bo ona na okrevanju, vi preprosto zamrznili. Tudi vaše življenje je močno zaznamovano z njeno zlorabo in zaradi tega mora spoznati tudi to, da ste še vedno lastna osebnost z lastnimi potrebami in občutki. To ne pomeni, da boste dobili vse kar potrebujete ali da bo preživela sposobna takoj dajati mnogo več kot vam daje v tem trenutku, ampak potrebno je vsaj to, da se tega zaveda.

NEREALNA PRIČAKOVANJA

Zakaj preživela pričakuje, da jaz nima nikakršnih problemov in se bom lahko soočal z vsem kot kakšen "superman"?

To je želja enega dela preživele. Išče zavetje staršev, ki ga nikoli ni imela. Želi si skrbnosti, podpore, staršev, ki bi ji vse nudili in zato vas postavi v to vlogo. Želi, da prav vi izpolnite vse njene zatajevane potrebe in pričakovanja, ki jih nosi s sabo še iz otroštva. Toda vi ste njen partner, vi ste ji enakovredni v razmerju, vi niste njen starš. Potrebo po staršu mora razvijati v terapiji ob strokovni pomoči, tako da bo prej ali slej sposobna poiskati starša v sami sebi.
Ko preživela prvič stopi na pot okrevanja, običajno izgubi občutek za vse ljudi okoli sebe. Namesto, da bi v vas videla osebo z lastnimi zmožnostmi, sposobnostmi in ranljivostjo, v vas gleda svojega storilca, osebo, ki jo je zlorabila; ali po drugi strani v vas vidi mogočnega zaščitnika, ki ji bo uresničil vsako njeno željo. Eden izmed partnerjev je povedal:
'Pričakovanja preživele glede tega, kako bi jo naj podpiral, so šla v smeri tega, da bi jaz moral nositi svetniški sij okrog glave. Šel sem skozi bolj in manj svetniška obdobja. Ne zmorem biti svetnik ves čas.'
Ni potrebno, da ste svetnik. Ni potrebno, da ste idealni partner. Morda je to res to, kar preživela pričakuje, toda igranje žrtvenega jagnjeta ne bo dobro za vas same. Postali boste človeška nakaza, sebična in nedostopna v enem trenutku; skrbna in sočutna v drugem. Predvsem pa se boste oddaljili od samega sebe in od svojih potreb.
Razmislite o tem, koliko podpore lahko dajete prostovoljno, brez prisile. Potem si postavite meje. Določite lastne omejitve, postavite zdrave razmejitve, ker prav to je nujno za preživetje vašega partnerskega odnosa.
Nikar ne mislite, da morate biti vedno dobre volje, ko ste v zvezi s preživelo. Občasno boste sposobni z naklonjenostjo sprejemati dejstvo, da preživela okreva in »razžira zmaja iz lastne preteklosti«. Drugič se bost počutili brezvoljno in boste obupavali nad sedanjim življenjem in žalovali za »dobrimi starimi časi«, ko vsega tega še ni bilo. Vaša sposobnost za empatijo in sočutje bo nihala iz dneva v dan, odvisno od vašega splošnega počutja. To je povsem naraven proces, toda preživela tega najverjetneje ne bo videla v tej luči. Zanjo bo značilno črno-belo slikanje stvarnosti (»Če me ves čas ne podpiraš stoodstotno, me varaš«), morda bo celo zahtevala, da ljubite tako njo kot njen incest. Vendar vam zlorabe ni potrebno ljubiti. »Tega ne maram!«, »To je pretežko«, »Ne«, so najbolj primerni odgovori na takšne zahteve, kadar se med pogovorom tega dotakneta.
Predvsem v prvem delu procesa okrevanja bo vaše odločno stališče preživela sprejela predvsem z jezo in občutki nesprejetosti: »Varaš me. Puščaš me na dnu. Nikoli ni bilo nikogar, ki bi mi stal ob strani; in ti to dokazuješ. Nikomur ne bom več zaupala.« Toda tisto, kar preživela resnično potrebuje, je potreba po nežni skrbi in brezpogojni ljubezni, ki je ni dobila v svojem otroštvu. Nihče v odraslem partnerskem odnosu ne more (in zato se od njega tega ne sme pričakovati) biti ves čas na voljo za nekoga drugega. Spomnite jo na to, da ste vi njen partner, da niste njen starš ali njen terapevt. Poskušajte vztrajati v enakopravnem odnosu, kot človek z lastnimi čutenji. Bodite skrbni in pozorni, toda poskrbite tudi za svoje potrebe. Bodite prestrašeni. Čutite odpor, kadar vas stvari preveč pritiskajo, ni potrebno, da vedno igrate močno osebo.

KAJ SO RAZMEJITVE

Zakonska svetovalka mi je rekla, da moram pri sebi postaviti zdrave meje v odnosu do moje žene. O čem je govorila?

Meje ločijo eno osebo od druge: Vi imate čustva. Tudi preživela ima svoja čustva. Njena niso enaka kot vaša. Vi imate potrebe. Tudi ona jih ima. Niso enake. Vsak izmed vaju ima različne probleme, na katere se različno odziva.
Kadar imata zdrav občutek za lastne meje, potem se počutita v paru kot dva ločena, različna človeka, ne kot ena brezoblična celota. Lahko opišete razlike med svojimi in njenimi potrebami, svojimi in njenimi čustvi, svojimi in njenimi problemi. Če drug drugemu dopustita lastno različnost, se s tem izogneta mnogim napačnim predpostavkam. V osnovi imata manjšo potrebo po tem, da bi drug drugega nadzirala. Pojavi se več razumevanja, več prostora za resnično bližino, več možnosti, da vsak izmed vaju dobi tisto kar resnično potrebuje (ker si ne prizadevata za to, da bi si bila v vsem enaka).
Če imamo zdrave meje, je to dobro tako za intimnost (»Ja, lahko se mi približaš«), hkrati pa obstaja občutek zaščite (»To ne bo dobro, umakni se«). Če točno veste, kje se končate vi sami in se nadaljuje nekdo drug, lahko odločno rečete »DA« za stvari, ki jih potrebujete in »NE« stvarem, ki jih ne marate. Vaš pogovor je bolj dorečen in zaradi tega se lažje pogajate o različnih potrebah.
Eden izmed najpreprostejših načinov, s katerimi lahko opišemo funkcioniranje meja, je fizična bližina. Če stojite popolnoma pri miru in je na drugi strani prostora oseba, ki bo začela stopati proti vam, se bo v določenem trenutku v vas pojavila potreba, da ga ustavite – če še naprej stopa proti vam, se počutite nelagodno; prišla vam je preblizu. Če se vam oseba še zmeraj približuje, se bo povečal vaš občutek strahu in tesnobe. Privoščite si ta poskus. Vaš dopustni nivo se bo spreminjal, odvisno od okoliščin (doma, v javnosti, na delovnem mestu) ali od vašega odnosa do druge osebe. Bolj ko ste intimni z določeno osebo, bližje dopustite, da se vam približa. Pri fizični bližini obstajajo določene razlike zaradi kulturnega okolja, vendar vsepovsod opažamo enake zakonitosti.
Otroci se naučijo postavljanja zdravih meja preko odraslih, kako se odrasli odzivajo na njihove potrebe, čustva, telo. V najboljšem primeru otroka spoštujemo tako telesno, umsko kot duhovno in mu povsod dopuščamo dovolj prostora za rast. Ko nekdo reče »NE«, se ga sliši in upošteva. Otrok zazna, da ima pravico do postavljanja lastnih meja. Ko je otrok žalosten ali jezen, odrasli naokrog njega to prepoznajo in poimenujejo njegova čustva; ne poskušajo ga nagovoriti, da se jim izmika: »Ne, nisi jezen. Res si vesel, ker vidiš strica Billa.« Otrok se nauči tega, da so njegova čustva cenjena in vredna; da pomenijo pomembno informacijo za njegovo okolje. Njegovega telesa se odrasli ne dotikajo, če sam tega ne želi. Nauči se tega, da je njegovo telo varno in zadovoljno; da je njegovo telo njemu lastno.
Toda mnogi izmed nas nismo odraščali s tolikšno mero skrbi in spoštovanja. Sprejemali smo popolnoma drugačne lekcije: »Ne smeš reči NE!« »Ne smeš zaupati lastnim občutkom!« »Nismo zainteresirani za tvoje ideje ali tvoj pogled na to stvar!« Če pa so otroci spolno ali telesno zlorabljeni, je nasilje še globlje: »Tvoje telo pripada vsakomur, ki si ga zaželi!« »Naša lastnina si, zato te lahko kontroliramo.« Zlorabljeni otroci izgubijo občutek samega sebe kot ločeno, različno bitje. Počutijo se napadeni in res so. Da sploh lahko preživijo, se odmaknejo od svojih čustev, intuicije, skrbi zase in za svoje telo, zaradi tega zgubijo sposobnost, da bi spoznali sami sebe.
Ko smo odrasli, lahko imamo zdrave meje. Naše meje so lahko stroge (»Nihče se mi ne sme približati«) ali šibke (»Vsakdo se mi lahko približa in si vzame karkoli si želi; postal bom tisto, kar boste želeli od mene«) Stroge razmejitev v družini vodijo v preveliko oddaljenost in izolacijo; prešibke razmejitve pa pripeljejo do odvisnosti in možnosti nadaljnjih zlorab. Najboljše je, če smo sposobni razviti fleksibilne meje, razmejitve, ki bodo zelo različne glede na okoliščine.
Kadar razvijate bolj jasne, bolj fleksibilne razmejitve v vašem razmerju, boste potrebovali več prostora za to, da boste slišali samega sebe, tako da boste prepoznali vaše lastne občutke, potrebe in zahteve. V pomoč preprosta naloga. Tako boste dobili priložnost za praktični pogovor o vaših potrebah in občutkih brez da bi jih primerjali s partnerjevimi ali z njim tekmovali. Samo nekaj minut vaje bo potrebno, da boste opazili, da s partnerjem nimata enakih občutkov ob isti stvari.
Sedite nasproti svojega partnerja. Nekaj trenutkov posvetite pozornost vašim mislim, občutkom in zaznavam, ki jih čutite znotraj sebe. Pričnite govoriti o tem, kaj čutite znotraj samega sebe. Eden izmed vaju n.pr. pravi: »Počutim se toplo. Moje dlani se potijo.« Drugi mu odzrcali z ugotovitvijo: »Počutiš se vroče.« Prva oseba to ugotovitev ali potrdi kot pravilno, ali jo popravi in poda bolj jasno sporočilo: »Ne govorim o tem, da je vroče. Pravim, da se mi znojijo dlani in mi je toplo. Druga oseba zopet ponovi, tokrat pravilno: »Tvoje dlani se potijo in toplo ti je.« Potem doda še svojo ugotovitev: »Moj stol je premajhen. Mislim, da me ta vaja straši.« Tokrat prvi partner povzame in drugi opravi morebitno korekcijo, tako da z vajo nadaljujeta. Čez nekaj minut bosta oba dobila dovolj jasno spoznanje, da ne čutita enako in da so vajini občutki različni. Če med sabo ne bosta tekmovala v pozornosti, bosta zlagoma ugotovila dejanski interes in vsebino tega, kar vaš partner dejansko občuti.
Če preživela v vašem življenju ne zmore raziskovati svojih lastnih meja, začnite sami pri sebi. Začnite s sprejemanjem dejstva, da ne morete okrevati namesto preživele. Njena bolečina je njej lastna. Tudi če ji nudite vse potrebno in v polnosti skrbite zanjo, ji njene bolečine ne morete odvzeti. Njeni strahovi in izzivi so njej lastni; tako kot vaši vam. Bolj se posvetite svojim lastnim potrebam, pa čeprav v tem trenutku niso toliko kritične. Pogajajte se o razmejitvah s preživelo. Večkrat recite NE: »Sedaj ne želim govoriti o spolni zlorabi.« »Ne, zdaj sem utrujen in res ne morem poslušati o tvojih spominih. Ali lahko pokličeš koga iz tvoje podporne skupine?« Povejte to prijazno in pozorno, vendar recite NE. Če ste vedno na voljo, lahko preživela sicer vedno govori o svoji zlorabi, toda za njo je zelo važno tudi to, da na nasprotni strani sreča sogovornika z jasno izraženimi razmejitvami. Ko boste začeli jasno in razločno postavljati meje za lastne potrebe in občutke, boste preživelo naučili, da lahko naredi enako.
Odkrivanje zdravih razmejitev je proces poskusov in napak. Pogosto takrat, ko rečemo NE, ko poskrbimo za lastne občutke in potrebe, smo najprej videti grobi, zahtevni ali glasni. Pričakovati moramo tudi to, da bomo s tem občasno drug drugega prizadeli. Bodite potrpežljivi. Vadite. Sčasoma se boste navadili, da lahko pozorno prisluhnete drugemu in ob tem še vedno ohranite samega sebe. Še naprej vztrajno delajte na tem. Težave, ki bodo nastopile, so zanemarljive v primerjavi z boljšo komunikacijo, večjim sočutjem, manjšo tekmovalnostjo, povečano pozornostjo za različne potrebe in večjo intimnostjo.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:04 Naslov sporočila: SKRB

SKRB
Vedno sem skrbela za svojo partnerko. Njene potrebe so vedno prve na vrsti. Sem socialna delavka in ves dan skrbim za druge ljudi. Potem pridem domov in skrbim tudi za njo. Kdaj bom končno jaz na vrsti?

Ko so preživele sredi procesa okrevanja, imajo ogromne potrebe. Preživele se čutijo preobremenjene, neorientirane, prestrašene in malodušne. Njihova bolečina se jim zdi večja od česarkoli v njihovem življenju. Želijo si, da bi čutili z njo; da bi ji pomagali preko. Zlahka vas posrka v svojo čustveno zmedo, da samo še skrbite za njene potrebe, to je kar pravi recept za odvisnost in pregoretje. Zares težko je reči NE. Mnogi izmed nas se obupno počutimo, če moramo komurkoli reči NE. Če pa to osebo ljubimo, pa je to še težje. Ko pa je njena bolečina tako izrazita, pa je vse skupaj še težje.
Ena izmed stvari, ki nas onemogoča, da bi postavljali zdrave meje in znali reči NE, so izkušnje iz naše mladosti: mnogim izmed nas so poskušali vcepiti dejstvo, da je delo za druge najpomembnejše, kar lahko v življenju storimo. Žrtvovanje samega sebe za dobrobit drugih je pogosti način obnašanja pri ženskah in dekletih. Otroci iz alkoholnih družin ali otroci, ki odraščajo ob bolniku, se tudi naučijo te lekcije. Če niste priskočili na pomoč že kot otrok, morda vaša družina nikoli ne bi preživela. Naredili ste tisto, kar je bilo nujno potrebno, toda sami ste plačali visoko ceno. Zanemarili ste lastne potrebe in občutke, da bi lažje skrbeli za druge. Ali kot je povedal eden izmed partnerjev:
»Vedno sem bil sam s sabo v konfliktu ali naj bom v razmerju ali naj bom lastna oseba. Kot da ne bi mogel združiti enega z drugim. Kar puščal sem nekatere stvari vnemar, želel sem si tega, ker je tako zahtevala moja zveza. Tega sem se naučil že kot otok.«
Morda ste se oblikovali ob staršu, ki je bil pretirano skrben. Neka ženska je rekla: »Resnično sem želela, da dam vse od sebe. Moja mati me je naučila: 'Če si dobra in če se popolnoma razdajaš, to je ljubezen.'«
Ko odraščate, vas lahko pretirana skrbnost zavede, tako da se ne zavarujete pred nekaterimi napačnimi zahtevami. Lahko zniža potrebo po vašem lastnem preživetju in vam onemogoča, da bi pravilno presojali situacijo, tako da ste nagnjeni k paniki ob kaotičnih situacijah. Počutite se cenjeni in močni. Kar delate, je resno. Nekdo vas potrebuje.
Ko odrastete, še vedno nadaljujete s pretirano skrbnostjo brez pravega razloga. Ko skrbite za nekoga drugega, vam je to domače ali pa se ob tem počutite varni (»Če bom skrbel za nekoga, me bo potreboval in zaradi tega nikoli ne bo odšel«). Morda boste zaradi tega dobili priliko, da se počutite dobro ali da imate svoje življenje pod kontrolo. Toda za to plačujete svojo ceno. Pretirana skrbnost je lahko odraz tega, da so vaše dejanske potrebe povsem zanemarjene.
Napišite si seznam pozitivnih in negativnih izkušenj, kadar skrbite za druge ljudi. Pozitivne so lahko n.pr.: »Drugi pravijo, da sem skrben.« »Počutim se dobra oseba.« »Nihče se ne jezi name.« »Jan ostaja ob meni.« Negativne pa so lahko naslednje: »Izgubil sem lastne občutke.« »Postajam malodušen, ker moje potrebe niso zadovoljene.« »Vse moram postoriti sam, to postaja nevzdržno.« »Ne tvegam dovolj. Ne dopustim si izziva za osebnostno rast.«
Včasih dejstvo, da se premalo ukvarjate z lastnimi potrebami, predstavlja večjo oviro kot to, da se morate nenehno soočati s potrebami preživele. Zato morate spoznati, kdaj je skrb za vas dobra, kdaj vas zaščiti in vVam omogoča, da obvladujete položaj, da se izognete pretirani bolečini v realnosti, lahko vam pomaga, da ustvarite kompromis znotraj situacije, v kateri se nahajate.
V osnovi boste morali zmanjšati količino časa, ki ga namenite skrbi za preživelo in povečati količino časa, ki ga posvetite lastnim občutkom in potrebam.

RAZISKATI LASTNE POTREBE
Kako naj neham biti prijazen fant in poskrbim za svoje lastne potrebe?

Prvi korak pri skrbi za vaše lastne potrebe je ugotovitev, katere potrebe to sploh so. Še preden pa to ugotovite, si morate priznati, da jih sploh imate. Nekateri to že veste. Dovolj vam je tega, da ste potisnjeni ob stran in to knjigo berete tudi zaradi tega, da bi znali ponovno zadovoljiti svoje lastne potrebe. Toda če ste svoje potrebe skrili pod preprogo za dolgo vrsto let, če se niste naučili, da bi jih prepoznali, ali ste prevzeli v življenju vlogo samožrtvovanja, potem se morate soočiti s povsem osnovno resnico: »Tudi jaz sem človek. Tudi mene boli. Tudi jaz čutim. Tudi jaz potrebujem.«
Pomislite na nekatere najbolj osnovne stvari, ki jih delite z ostalimi ljudmi po vsem svetu: potrebo po druženju, interesih, ljubezni, pripadnosti, občutku pomembnosti v življenju. Ali pa preprosto zapišite vse potrebe, ki se preko dneva pojavijo pred vami: »Potrebujem pomoč pri skrbi za otroke!« »Potrebujem nekoga, ki se bo z menoj pogovarjal o tem, kaj se dogaja z mojim razmerjem.« »Rad bi se več smejal.«
Vključite tudi vse potrebe, ki trenutno ne morejo biti zadovoljene ali pa niso bile zadovoljene v tolikšni meri, da bi vam to prineslo zadovoljstvo. Vključite čisto praktične stvari (»Rabim pomoč pri nakupih«), vsakdanjost (»Ob sebi potrebujem nekoga, ki me bo spremljal na poti starševstva«), osebnost (»Potrebujem podporo pri načrtovanju ali spremembi kariere«), socialo (»Ob sebi potrebujem nekoga izven razmerja, ki mi bo stal ob strani«), intimno (»Zopet želim čutiti ljubezensko strast«) in duhovno (»Potrebujem večjo vero v to, da se bodo stvari obrnile na bolje«). Vključite manjše stvari in tudi večje; stvari, ki se zdijo nemogoče in stvari, ki so znotraj vašega dometa. Čim bolj dopolnite svoj spisek lastnih potreb.
Namesto da potrebo naslovite na določeno osebo (»Potrebujem, da se bo Katarina bolj zanimala za moje delo«), naslovite potrebo neznani osebi (»Potrebujem nekoga, ki ga bo zanimalo moje delo«). Spodaj navedeni primeri vam bodo pri tem pomagali. Lahko jih prekopirate in prilagodite svoji lastni osebnosti. Dodajte še vse stvari, ki se jih lahko sami spomnite.
• Potrebujem nekoga, ki mi bo pomagal reševati moje lastne probleme.
• Rad bi imel več zabave.
• Rad bi šel bolj pogosto v naravo.
• Rad bi čas samo zase, ko mi ne bo potrebno za nikogar skrbeti.
• Rad bi se pogovoril o tem, kako težko je življenje ob preživeli.
• Rad bi se ljubil.
• Rad bi se počutil seksi.
• Želim čutiti privlačnost.
• Rad bi pomoč pri financiranju družinskih stroškov.

Nerealno je pričakovati, da lahko samo ena oseba izpolni vse vaše potrebe in pričakovanja. Zato smo socialna bitja; ker živimo v družinah, povezujemo se v skupnostih, poiščemo si krog prijateljev. Toda živimo tudi v družbi, kjer je romantična ljubezen idealizirana: če bomo le dovolj dolgo iskali, bomo našli »tisto ta pravo«, sorodno dušo, ki bo popolna za nas, ki bo rasla in se spreminjala enako kot mi, ki nas bo ljubila prav tako kot ljubimo mi, ki od nas ne bo pričakovala nikakršnih sprememb, ki si nas bo spolno vedno želela, nikoli ji ne bo smrdelo iz ust, nikoli ne bo imela slabega dne, na sploh bo popolna za naše potrebe. Od našega partnerja pričakujemo, da nas bo v polnosti sprejemal tako na intelektualnem, fizičnem, spolnem in duhovnem področju; ki bo naš ljubimec, najboljši prijatelj, naš sopotnik v življenju, naš zaupnik, naš svetovalec, naš terapevt, naša družina, vse v isti osebi. Pred nami se pojavijo pričakovanja, ki so preprosto prevelika. Tudi če vaša partnerka ni preživela, so takšna pričakovanja povsem nerealna. Mnogi izmed nas čutimo nezapolnjenost, nelagodnost in jezo, ker naši partnerji naših potreb v celoti ne morejo zapolniti. Zaradi tega si nekateri med nami organiziramo podporni sistem, s katerim poskušamo zadovoljiti naše potrebe s pomočjo različnih ljudi.
Potrebujete pomoč pri pripravi na izpit. Res bi vam preživela lahko pomagala pri tem, toda preveč je zasedena z delom v skupini preživelih. Zakaj ne pokličete sošolca in se dobita skupaj v knjižnici? Radi bi šli v hribe. Če preživela noče z vami, zakaj ne povabite prijatelja? Tudi če mislite, da lahko le partner poskrbi za vaše potrebe, boste kmalu ugotovili, da lahko dosti potreb zadovoljite tudi s pomočjo drugih ljudi (vključno s samim seboj). Zakaj potreb ne razdelite? To je prava pot, da jih boste bolj učinkovito zadovoljili.
Preglejte še enkrat svoj popis potreb in želja. Označite jih po naslednjem vrstnem redu: vse potrebe, ki se sicer dotikajo vašega partnerja in bi jih moral zadovoljiti vaš partner, vendar jih lahko zadovoljijo tudi drugi ljudje, označite s »P« (prijatelji). Če lahko za potrebe poskrbite sami, jih označite s »S« (sam). Če najdete potrebe, za zadovoljitev katerih ne potrebujete niti partnerja niti samega sebe, označite z »O« (ostali). Če pa res obstajajo potrebe, ki jih lahko zadovolji izključno partner, pa jih označite s »PO« (partnerski odnos). Verjetno boste tudi sami ugotovili, da lahko za večino vaših potreb poskrbijo tudi drugi ljudje, ne la partner. Zaradi tega lahko ob nekaterih potrebah zapišete tudi več oznak:

O,P Potrebujem nekoga, s katerim se bom pogovoril o mojem aktualnem življenju s preživelo.
PO Želim se ljubiti.
S,O,P Želim se počutiti seksi.
O,P Potrebujem občutek privlačnosti.

Poglejte vsak posamezni odgovor. Vprašajte se: »Ali so moja pričakovanja glede preživele sploh realna? Kaj moram storiti, da bo zadovoljenih več mojih lastnih potreb? Ali naj več mojih potreb zapolnijo ostali ljudje?« Če želite zadovoljiti več svojih potreb, morate potrebe prepoznati in ugotoviti, kdo jih sploh lahko zadovolji!

OBČUTEK KRIVDE
Še vedno se počutim krivega. Zakaj se počutim kot da bi zlorabljal, saj samo zadovoljujem svoje potrebe?

Najverjetneje se tako počutite zaradi tega, ker vam preživela to govori, lahko na direktni ali na indirektni način. Vsako izražanje vaših lastnih potreb je lahko za njo na videz zlorabljajoče. Če tako misli, se moti. Samo zaradi tega, ker so jo prizadele potrebe njenega storilca, še ne pomeni, da so potrebe vseh ostalih ljudi slabe in za njo ogrožajoče. Če si dejansko želi razmerja z vami, bo morala najti prostor tudi za vaše lastne potrebe (pri spolnosti in fizičnem kontaktu so lahko problemi kljub vsemu večji, o tem pišemo v posebnem poglavju).
Torej morate vprašati samega sebe: »Ali sem se tudi prej tako počutil? Ali sem te občutke prinesel s seboj v razmerje? Ali sem v svojem otroštvu mislil, da moje potrebe niso dovolj pomembne? Ali prosim za stvari, ki se jih da uresničiti?«
Opozoriti moramo na razliko med ugotavljanjem, katere so naše potrebe in zahtevo, da mora nekdo to potrebo uresničiti. Nerealno je pričakovati, da bodo vse naše potrebe uresničene ravno takrat, ko mi to pričakujemo in točno na način, ki smo si ga mi zamislili, da je najboljši za nas. Od nikogar ne moremo zahtevati tega; če bo nekdo uresničil naše potrebe, bo to storil iz ljubezni do nas, vsekakor pa to ni njegova dolžnost. Če se še vedno počutite kot tisti, ki zlorablja, se vprašajte: »Ali z njo delim svoje potrebe ali zahtevam od nje, da mi jih uresniči? Ali je v tem kakršnakoli grožnja, neposredna ali prikrita, morda v mojem tonu glasu, morda v načinu, kako vprašam?« Mnogi izmed nas imamo že bogate izkušnje s tem, da je način, kako prosimo, lahko zelo pomemben pri uresničitvi naše prošnje.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:05 Naslov sporočila: OBČUTEK JEZE

OBČUTEK JEZE
Težke čase preživljam, ko prosim preživelo za podporo. Ne verjamem, da bo zmožna kadarkoli zadovoljiti moje potrebe, ker se ji zdijo prevelike. V tistem trenutku se zalotim, da sem nanjo in na njeno družino zelo jezen. Kako lahko prekinem ta krog?

Začnite prositi za stvari, ki jih potrebujete.
Zraven tega izražajte svojo jezo. Izrazite jo z besedami – to je pot do zagotavljanja vaših osebnih meja in omejitev. »Jezen sem na to! Zame je to popolnoma nesprejemljivo! Počutim se tako in tako!« Preživela ne bo sposobna sprejeti vse vaše jeze (nihče ne zmore, morda edinole vaš terapevt), toda vedeti mora, da ste jezni, da vam je neugodno. Poiščite varno mesto in izrazite svoje najgloblje stiske, n.pr.: v podporni skupini, na športnem igrišču ali v pogovoru s terapevtom. Potem se vrnite nazaj k preživeli in ji povejte, da ste žalostni.
Neka partnerka je spregovorila o tem, kako je zdravo izražanje jeze izboljšalo vzdušje v njenem razmerju:
»Ko povem, da sem jezna zaradi tega, ker tako malo dobivam in kako je to zame naporno, tudi preživela sliši in prepozna mojo resnico, čeprav ji je to težko slišati. Čim bolj sem odkrita, manj možnosti je za to, da bi name vplivali njeni občutki.«
Bolj ko boste odkriti do preživele, manj bo zmedena in bo lažje razlikovala med storilcem in vami, tako da vas ne bo videla samo kot »slabega«.
Jeza je lahko tako pozitivno kot negativno čustvo. Če ste jezni, to samo po sebi še ne vodi do nasilja, čeprav mnogo ljudi, ki so odraščali v nasilnih družinah, to občuti na takšen način. Če je jeza nekaj strašljivega ali ogrožujočega v vajinem razmerju, boste morda morali poiskati pomoč, da se boste naučili jezo izražati na zdrav način.

POČUTIM SE DOBRO
Kako naj izražam veselje, ne da bi s tem ignoriral bolečino preživele? Kako se naj zabavam brez nevarnosti, da bi se preživela počutila krivo in depresivno?

Nobeno izmed vaših občutij, pa naj bo to veselje, radost, zadovoljstvo – ali katerokoli drugo čustvo – ni odvisno od bolečine preživele ali njene bridkosti. Vsak izmed vaju lahko samostojno izraža svoja čustva. Morda ste v tem trenutku v popolnoma drugačnem položaju kot preživela. Če se počutite drugače, to še ne pomeni, da je ne spoštujete. Pomeni le to, da ste drug človek, z lastnimi čustvi in z lastnimi izkušnjami, ki so sedaj drugačne od njenih.
Niste odgovorni za čustva, ki jih doživlja preživela. Ne morete prisili nikogar, da se bo počutil krivega ali depresivnega. Njena čustva so njena in vaša čustva so vaša. Ni vam potrebno biti nenehno v slabem razpoloženju samo zaradi tega, ker se preživela tako počuti. Njena čustva niso barometer, po katerem se mora uravnavati vaše življenje. Vaše veselje jo lahko celo spomni na to, da so možna tudi pozitivna čustva. Kaj je lahko za vas dobrega v tem, če se ji pridružite pri njenem smiljenju sami sebi?
Povsem sprejemljivo je, da imate posluh za njena občutja in potrebe, brez da bi jih z njo čutili na enak način. Neka ženska je povedala: »Kadar imam dober dan, se še zmeraj lahko dobro počutim, čeprav je ona depresivna.« Če se počutite srečni, uživajte v tem, ker sreča ne traja večno: značilnost čustev je v tem, da se spreminjajo. Bodite v stiku z lastnimi čustvi v svojem emocionalnem ritmu.
Obenem pa bodite pozorni in sočutni. Kadar sem sama zares depresivna, težko prenašam dejstvo, da je v moji neposredni bližini nekdo, ki kar kipi od veselja. Toda pozornost je nekaj drugega kot če se zlijemo z njegovimi čustvi. Dejanska podpora ne pomeni tega, da se moramo skozi vsako krizo prebiti z enakimi občutki in z enako hitrostjo. Pomeni spoštovanje čustev in občutkov preživele, tako da se na njih odzovemo kot skrbna, pozorna oseba. To pa vsekakor ne pomeni, da moramo skozi daljše obdobje deliti vsa njena negativna čustva.

OSTRE REAKCIJE
Zmeden sem zaradi mojih lastnih reakcij, ko govori o svoji zlorabi. Zdi se mi, kot da bi bila to moja bolečina, ne njena.

Povsem naravno je,da občutite lastna čustva, da čutite sočutje, empatijo takrat, ko nekdo, ki ga ljubite, z vami deli boleča izkustva in negativna čustva. Toda če ste vedno znova preplavljeni z njeni čustvi in so vaše reakcije na njene besede burne, če se počutite, da vam s svojim pripovedovanjem prihaja zelo blizu, potem so za to morda drugi razlogi. Prvi razlog je lahko ta, da ste preprosto preplavljeni z njenim čustvenim življenjem; osebnostne meje med vama so se zabrisale ali pa jih sploh več ni. Preprosto sebe ne vidite več kot lastno osebo, ki bi bila ločena od nje. Včasih sta bila dve različni osebi, sedaj sta se zlili v eno; bolj ste podobni polovici ene in iste osebnosti. Če se zalotite pri razmišljanju: »Sploh ne vem več, kje se ona konča in kje se jaz začnem,« s tem mislim na Vaša čustva, misli in občutke, ki so se preveč zlili z njenimi oz. jih je ona kar posrkala vase.
Drugi možni razlog je v tem, da ste bili morda tudi vi kot otrok zlorabljeni in so zato njeni spomini tako zelo povezani z vašo lastno bolečino iz otroštva. Morda občutite čustva, ki so povezana s krutim izkustvom iz vaše mladosti, vendar se tega še ne spomnite ali pa spomina ne prepoznate kot zlorabo. Če ste vedno tako zelo razburjeni ob njenem pripovedovanju o njenih čustvih, je dejansko precej možnosti, da se je kaj podobnega pripetilo tudi v vašem življenju. Poskusite ojačati lasno osebnost. Recite si: »Če je v meni še kaj prikritega, hočem, da se to razišče!«

SPOLNA VNEMA
Kar nekako se tega sramujem, vendar me njeno govorjenje o zlorabi občasno spolno vzburja.

Pogumno je vaše priznanje, če vas govorjenje o incestu in zlorabi spolno vzburja. Gre za precej pogosti pojav, ki pa ga ljudje odrivajo od sebe. Povsem naravno je, da se sramujemo takšnih občutij, toda to, da prepoznate izkušnjo, je prvi korak, da odstranite svoj sram.
Obstaja kar nekaj razlogov za vaše vzburjenje. Prvi razlog je v dejstvu, da je v današnji kulturi spolnost izrabljena za »posel«, za erotiko, za pornografijo. Spolnost je tako povezana z nasiljem, zahtevami, usmiljenjem in bolečino. Vidimo jo na naslovnicah knjig, na naslovnicah videokaset, CD in DVD nosilcev, na televiziji, v glasbenih spotih, časopisih, revijah… Seks se dobro prodaja. Vidimo otroke v erotičnih pozah, z odraslimi oblačili, s poželjivimi obrazi. Težko je danes odrasti v tej družbi, brez da bi potegnili tudi vzporednico med nasiljem in spolnostjo. Zato je lahko vaše vzburjenje ob pripovedovanju o spolni zlorabi le vaš odziv na splošno uveljavljeno izrabo spolnosti (tudi otroške) v naši kulturi, kar iz dneva v dan srkamo (zavedno ali nezavedno) vase.
Drugi razlog lahko iščemo v vaših lastnih otroških izkušnjah. Tudi preživele se pogosto spolno vzburijo med pripovedovanjem zgodbe o svoji zlorabi, kadar berejo o zlorabah drugih ali si predstavljajo zlorabo v svojih mislih. Ne gre za iste občutke kot ob sami zlorabi; zgleda, da gre bolj za povezavo med vzburjenjem in občutki bolečine, pomilovanja, sramu in terorja. Čeprav se preživele sramujejo svoje vzburjenosti, se ta vedno znova pojavlja, asociacija med zlorabo in vzburjenjem je vedno znova prisotna. Če tudi vas vzburja govorjenje o spolni zlorabi, vas morda vzburjajo občutki, ki v vas nastajajo ob spominih na vašo lastno zlorabo.
Tretji razlog pa je lahko celo v tem, da pri govorjenju o spolni zlorabi otrok nujno moramo pomisliti na to, kdo povzroča to zlorabo. Pedofilska nagnjenja, ki se kažejo v spolnem zanimanju do otrok, do njihovih teles, njihove ranljivosti, njihove nedolžnosti, se lahko izrazijo tudi kot spolni napad na otroka. Večina staršev, ki so povsem normalni in pošteni, priznava, da so imeli kdaj v življenju tudi spolno pogojene občutke do lastnih otrok, vendar je to povsem nekaj drugega kot da bi si želeli s svojim otrokom spolnega odnosa. Če vas torej zgodbe o zlorabah in incestu kakorkoli napeljujejo k temu, da bi tudi vi storili kaj podobnega, takoj poiščite strokovno pomoč. Če vas otroci zanimajo kot spolni objekt – STOP! – takoj poiščite pomoč. Tudi če se ne spominjate, da bi bili kdaj sami spolno zlorabljeni, obstaja pa morda malenkostna možnost za to, takoj poiščite pomoč. Pravkar se trudite za to, da bi bili del rešitve; nikar ne postanite del problema!

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:06 Naslov sporočila: VZETI ODMOR

VZETI ODMOR
Ali je sploh možno, da en dan preživimo brez ukvarjanja z zlorabo pri preživeli?

Da. Če potrebujete odmor, si ga vzemite. Če preživela ne more nehati govoriti o svoji zlorabi in ste vi dosegli gornji nivo vaše zmožnosti, da jo še poslušate, preživite nekaj časa ločeno. Če se počutite preplavljeni in preobremenjeni, pojdite na obisk k prijatelju za kakšen večer. Prespite pri sestri. Preživite nekaj časa v krogu ljudi, ki vam bodo obljubili, da se o spolnih zlorabah ne bodo pogovarjali. Omejite vaš pogovor na kašen film, šport, aktualne politične dogodke, kakšno dobro knjigo. Izkoristite svoj izhod.
Če preživite nekaj časa ločeno, to še zdaleč ne pomeni, da preživelo zapuščate. Sedaj pač morate to narediti, da ji boste kakšen drugi dan lahko v polnosti na razpolago. Ljubezen ne pomeni, da morate biti na razpolago partnerju 24 ur na dan, vse dni v letu. Pomeni, da spoštujete tudi svoje lastne potrebe v dovolj veliki meri, da jih uresničujete, ne pa zanikate.
Toda preživela tega morda ne bo videla z vašega zornega kota. Morda se bo počutila zapuščeno in odrinjeno, ko ji boste povedali, da rabite nekaj časa sami zase. Seveda ima pravico, da se tako počuti, toda njena občutja so povezana z njenim otroštvom, ne pa z vami. Priznajte ji njena čustva, pokažite sočutje, toda ne ujemite se v njene potrebe. Čeprav bo morda za vas najtežja stvar prav to, da ji boste odločno rekli »NE« in poskrbeli sami zase, to preprosto morate narediti. Če tega ne boste storili, se boste prej ali slej počutili ujeti in takrat boste dokončno zapustili razmerje, ker teh pritiskov ne boste več mogli zdržati.
V trenutku, ko je stanje preživele zares urgentno, boste morda morali za nekaj časa prestaviti svoje načrte in se posvetiti njej. Če sta ogrožena njena varnost in življenje, ne morete prav preprosto oditi skoz vrata in reči: »Nekaj časa potrebujem za samega sebe!« Pretehtati morate lastne potrebe glede odmika in njene potrebe glede vaše bližine, kadar je dejansko v krizi in se je loteva obup.
Terapevtka Schauna Smith iz Sacramenta priporoča naslednji sitem za pogajanje v primeru konfliktnih potreb:
Postavite pogajalski sistem, ki ga izdelajta skupaj. Uporabna tehnika je določitev pomembnosti posameznih stvari z ocenami od 1 do 10, pri čemer ena predstavlja »ni zelo pomembno«, desetka pa »urgentno«. Preživela n.pr.: označi svoj občutek strahu s pet, partner pa svoj občutek preobremenjenosti z osem. V tem primeru lahko preživela poišče pomoč pri kom iz podporne skupine, tako da si partner lahko oddahne. Če pa preživela čuti izredni teror, ki ga zazna kot »devetko«, pa je bolje, da partner ostane doma. To je uporabna tehnika, ker vsaka oseba pridobi boljši uvid v svoja lastna čustva in v čustva svojega partnerja. Številke so lahko aktualne le za tisti dan, saj se občutja lahko iz dneva v dan spreminjajo.
Takšna razporeditev ocen je lahko tudi koristni pripomoček, da razločimo med dejansko urgentnimi in ostalimi neprijetnimi bolečimi čutenji. Tudi to, da se nauči izražati razliko, ja lahko za preživelo izredno pomembni korak (tudi za vas) pri izgradnji boljšega občutka za čustveno samostojnost.
Zelo pomembno je, da ocenjevanje ne postane del boja med partnerjema: »Kaj, ti se počutiš za 'desetko'?! Tudi pri meni je 'desetka', toliko da veš!« Torej, zelo hitro boste zašli v težave, če boste pretiravali z ocenami svoje krize. V takšnem primeru so ocene vedno višje kot običajno. To pa ni več v redu, ne glede na to, kako slabo dejansko stojijo stvari. Včasih mora oditi stran tudi oseba, ki je morda trenutno v manjši krizi.
Če že morate oditi v trenutku, ko je preživela v urgentni fazi, poskrbite za to, da ji bo ob strani stal nekdo iz njene podporne skupine, preden dejansko odidete. Če le zmorete, pomagajte preživeli, da ohrani občutek varnosti. Šele potem odidite, točno ji povejte, kam greste in kdaj boste prišli nazaj.
Vsakdo, ki dela v naporni službi, si zasluži počitnice. Poiščite načine, da najdete čas, ki bo namenjen zadovoljevanju vaših lastnih potreb. To je ključno za vajin skupni odnos.

MOJ OBUP
Kako naj zdržim, če zgleda, da ne morem več zdržati?

Kar zdržite. Vdahnite. Postavite eno nogo pred drugo. Še enkrat vdihnite. Potegnite iz svoje notranjosti moč, za katero sploh ne veste, da jo imate. Recite samemu sebi: »En dan, ena ura, ena minuta, vse ob svojem času.«
Ko ste v najgloblji luknji na svetu, je morda najboljše, da se ustavite in sedete. Recite samemu sebi: »To je moje življenje. Sedaj sem v strašanskih mukah. Izredno boli. Čutim se zapuščenega. Ne vem, kaj mi je storiti. To je moja resnica, to je to, kar čutim prav sedaj.« Vdahnite in se opomnite: »Toda tudi to bo postalo preteklost.«
Verjamem v izredno moč človeškega duha. Prepričana sem, da zmoremo veliko več kot si predstavljamo. Pravkar ste bili porinjeni do skrajnih meja. Če ste verni, če ljubite, če vas kakršnakoli strast drži pri sebi – sedaj je čas, da se obrnete nanjo – pa naj je to glasba, Bog ali pa drevo pod vašim oknom – sedaj je čas, da pokličete to moč na pomoč. Molite! Prosite za pomoč!
Ko se vam zdi, da se je svet okrog vas razbil v nešteto število nerazpoznavnih koščkov, naredite nekaj malega za sebe. Kupite si piščanca, ga posolite in napolnite z začimbami ter porinite v pečico. Pomijte posodo. Očistite stekla. Operite avto. Naredite nekaj, kar bo na koncu lepo in boste s svojim učinkom lahko zadovoljni. Še naprej dihajte. Počakajte, da najtežji trenutki minejo.
Pojdite ven do drugih ljudi. V tem trenutku najbolj potrebujete prijatelje, priče, ki vas bodo spodbujale, ki bodo razumele vašo stisko: »Ja, zares je slabo. Res se ne moreš pobrati. Tvoje življenje je trenutno resnično obupno.«
Toda to je tudi vse, kar lahko drugi storijo za vas. Ko smo znotraj najhujše bolečine in obupa, nam tega ne more nihče vzeti stran od nas. Občutki brezmočnosti, osamljenosti, zmede. Lahko vam rečem, da razumem vse to, toda tudi to so vaša čutenja. Vzemite si čas, sedite z njimi, začutite jih, sledite jim. Včasih se naša najtežja čutenja v svoji globini obrnejo v nekaj popolnoma drugega.

ALI NAJ ODIDEM
Kako naj vem, da ne zmorem več? Kaj naj naredim ob pošastnem občutku krivde, ker moram zapustiti preživelo in ji ne morem biti več v oporo?

To je vprašanje, ki si ga raje sploh ne postavili, vendar je realnost, ki se dotakne mnogih partnerjev. Če ste v intimnem odnosu s preživelo, vas bo to prej ali slej prignalo do konca vaših sposobnosti. Počutili se boste zapuščeni, zajela vas bo močna stiska, povsem boste izmozgani. Še vedno ji želite nuditi oporo, ampak spoznali ste, da ob tem trpite preveč. Vaše potrebe so povsem zanemarjene, občutek imate, da izgubljate sami sebe. Vaše zmožnosti so izčrpane, preživeli ste toliko kriz, da ne zmorete več naprej brez zadovoljevanja lastnih potreb. Če vaše potrebe niso zadovoljene, je posledična normalna reakcija prav ta, da se vprašate ali ni že čas, da takšno razmerje zapustite. Neki moški je razložil: »Bil sem povsem na tleh. Nisem videl nikakršnih sprememb. Ona jih je videla. Stvari, ki so se zanjo obrnile na bolje, so mene samo dodatno pobile in mi povzročile negativne izkušnje. » Drugi partner je dejal: »Nikomur ne privoščim česa takega. Preprosto ni vredno!« Tretja, ženska, ki je zapustila razmerje s preživelo, je pojasnila: »Preprosto nisem več mogla samo dajati, brez da bi vsaj nekaj dobila nazaj.«
Partnerji, ki so v zgodovini znali poskrbeti za druge, se pogosto vidijo boljše, v sebi začutijo osebnostno rast, ko poskrbijo za preživelo, čeprav morajo toliko dajati. Drugič pa sta lahko oba partnerja tako utesnjena v nezdravem odnosu, da preprosto eden izmed njiju mora oditi. Eden izmed partnerjev je to razložil:
»Moja lastna jeza, moja lastna bolečina, je bila tako močno prisotna, da preprosto nisem mogel več nuditi opore. Skupaj sva izgradila tolikšno preteklost samo na teh problemih, da se je pojavilo preveč negativnih okoliščin. Sedaj edino, kar še pomeni, je to, da se sprijazniva s porazom.«
Če razmišljate o tem, da boste razmerje zapustili, to ne pomeni, da ste sebični ali nesposobni. Zelo ste prizadeti, vaša bolečina je ogromna, soočeni ste s posledicami, ki jih ne zmorete več obvladovati. Vzemite si čas in se odkrito vprašajte: »Ali naj ostanem ali naj odidem?« Če boste vedno znova čutili potrebo po tem, da odidete, se boste na koncu počutili ujeti, brezmočni, brezvoljni. Vedite, da obstajajo tudi druge možnosti, ki vam bodo nudile potrebno zadovoljstvo v vašem življenju. Vprašajte se: »Kako dolgo še lahko vztrajam na takšen način? Kakšno ceno bom moral plačati, če se bom moral še naprej žrtvovati? Ali je znotraj vsega sploh prostor za mojo osebno rast? Kaj je z mojimi potrebami?« Tudi če čutite, da boste ostali v vašem razmerju, vam bodo odkrito postavljena vprašanja in odgovori na njih pomagali, da boste bolj razumevajoči in boste znali sami poskrbeti za svoje lastne potrebe.
Odločitev glede tega ali oditi ali ostati, je odvisna od različnih faktorjev; še zdaleč ni odvisna samo od problemov okrog spolne zlorabe. Če je razmerje bolj svežo in je večina časa v razmerju posvečena problemom zaradi spolne zlorabe, je pritisk morda prevelik. Tisti, ki pa so v daljši preteklosti razvili močnejše korenine, močnejši občutek pripadnosti, ki so se skupaj prebili skozi marsikatero preizkušnjo, pa so bolj podobni preživeli. Če se je vaše razmerje pričelo šele pred kratkim, je lahko spolna zloraba prevelika ovira, da bi se prebili preko.
Vprašajte se tudi: »Kako dolgo traja najina zveza? Ali imava skupne sanje? Ali podobno razmišljava, kam greva, kaj želiva, ali sva se pripravljena zavezati čemu bolj kot lastnim pričakovanjem? Katere obveznosti in odgovornosti si deliva? Kje si lahko zaupava pri uresničevanju najinih zavez že od samega začetka?« Odgovori na takšna vprašanja bodo lahko osnova za vašo dokončno odločitev.
Vsa razmerja preprosto ne morejo preživeti stresa, ki ga prinese s seboj okrevanje po spolni zlorabi. Ko so se pri meni pojavili prvi spomini, sem pravkar pričela novo razmerje. Moja partnerka je ob meni vztrajala prvih šest mesecev mojega okrevanja, potem pa se je zlomila. Preprosto ni zmogla vztrajati v odnosu, kjer ni bilo nikakršnih spolnih odnosov, saj njene potrebe niso bile zadovoljene.
Ko je odšla, sem bila obupana. Prepričana sem bila, da sem nesposobna in da me nihče v življenju ne bo zmogel več imeti rad. Nisem mogla razumeti, da je odšla zaradi tega, ker je bila sama preveč ranjena in njene potrebe niso bile uresničene. Takrat sem se znašla »na dnu«. Vedno so se mi pojavljale slike iz preteklosti, družina me je obtoževala, da lažem glede starega očeta. Nisem se mogla več osredotočiti na delo in oseba, ki sem jo najbolj ljubila, me je zapustila.
Ko danes razmišljam nazaj, vem, da je moja partnerka preprosto morala oditi. To je bila takrat zanjo najboljša rešitev. Seveda sem si jaz želela, da bi ostala, toda resnica je ta, da sem jo jaz le izrabljala za to, da sem se lahko prebijala še bolj globoko. Nisem delala na tem, da bi obdržala razmerje. Nisem si želela spolnih odnosov, niti nisem želela zadovoljevati njenih želja ali potreb. Preprosto tega nisem zmogla, potem ko je odšla, pa nisem našla miru. Res to mislim. Takrat sem bila v globoki krizi, toda nič me ni moglo ustaviti, da ne bi kopala še bolj globoko, da bi se dokopala do najbolj bolečih spominov. Preprosto takrat nisem prepoznala njenih potreb, ki bi jih morala zadovoljiti. Toda v mescih, ki so sledili najinemu koncu, sem naredila opazen napredek.
Seveda bi si želela, da bi imela ob sebi partnerja, ki bi me podpiral v prvih letih mojega okrevanja, ki so bila polna agonije. Želela sem si ob sebi nekoga, ki bi me ljubil in podpiral in od mene ne bi zahteval ničesar v zameno. Nisem bila realna; toda vseeno sem si tega želela; da bi me nekdo varoval in ljubil na prav poseben način, čeprav mu ne bi mogla ničesar vračati. Ob meni takšnega partnerja ni bilo, toda s pomočjo terapevtke, podporne skupine in prijateljev sem vseeno našla svojo pot. Skozi proces okrevanja sem se morala naučiti bridke resnice: vsak izmed nas je na koncu sam. Ne sam v tem smislu, da nima nikogar ob sebi, ampak drugače. Moji partnerji me niso mogli rešiti. Moja terapevtka me ni mogla rešiti. Moji prijatelji me niso mogli rešiti. To je bilo moje življenje in moja bolečina. Sama sem se morala prebiti skozi. Nihče drug tega ni mogel narediti namesto mene!
Preživela se prebije skozi najhujše že v svojem otroštvu. Preživela je zlorabo in tudi če vi kot partner odidete iz razmerja, so velike možnosti, da bo preživela tudi to. Vaš odhod ji verjetno ne bo uničil življenja. S tem ne želim zmanjšati pomena vašega odhoda. Zelo jo bo prizadelo, zelo bo potrta. Prineslo ji bo spomine na trenutke, ko je bila zapuščena tudi drugod. Morda se bo obrnila na vas in vas krivila za svojo bolečino, toda dejstvo je, da se mora s svojo bolečino sama spoprijeti. Ne morete okrevati namesto nje samo zaradi tega, ker živita skupaj. Ne morete, ker sta ločeni osebi. Sama je tista, ki mora opraviti svoje delo.
Odločitev ali naj ostanem ali naj grem, je izredno težavna, zato se z njo ni lahko soočiti. Toda bolje je, da ste pošteni do samega sebe (in do preživele) kakor da ste ujeti v razmerju, ki ga ni več. Preživeli so rasli v okolju, kjer so jim nenehno lagali. Ponudite ji prednost iskrenosti. Razmišljate o svojem odhodu, pogovorite se z njo o tem. In če se boste dokončno odločili, da boste odšli, svojo odločitev utemeljite kot svojo lastno, na osnovi vaših lastnih potreb, čustev in omejitev. Nikar ne krivite preživele, nikar ji ne očitajte, da je ona kriva za vaš odhod. Zapustite jo s svojo ljubeznijo, svojo podporo, z dostojanstvom. Šele takrat boste vedeli, da ste kljub odhodu dali vse od sebe!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli