Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:08 Naslov sporočila: KAKO UKREPATI OB KRIZI

KAKO UKREPATI OB KRIZI

»Vse prežema.«

»Če nisem doma, kličem vsako uro, samo da vidim, kako ji gre. Razmišljam o tem, da bi si kupil 'pozivnik'. Marsikaj se lahko spremeni v eni uri.«

»Vedno mora vedeti, kje se nahaja njen terapevt. Že dve leti točno ve, kako lahko doseže svojega terapevta. Za njo je bilo nekaj najbolj zastrašujočega takrat, ko je njen terapevt šel na počitnice ali na vikend. Ali morda mislite, da je bila prej v krizi? Kadar njenega terapevta ni bilo v bližini, takrat je bila prava kriza.«

STALNA KRIZA
Kako naj povem preživeli, da vsak problem, izziv ali malodušje še ne pomeni bitke na življenje in smrt? Zakaj vsakodnevni stres zgleda tako obupno?

Kadar smo čustveno preplavljeni ali pod velikim pritiskom, se naša zmožnost za soočanje z dnevnimi problemi drastično zniža. Vsi že imamo kakšno takšno izkušnjo. Kadar nam zboli otrok, ponoči slabo spimo, naš šef se jezi na nas, zapletemo se v prepir z zakoncem. Pozno krenemo od doma. Na cesti je gneča, nekdo se vrine pred nas. Začnemo se pritoževati, že vpijemo na njega, zmožni smo ubijati. To, da smo ujeti v prometu, vsekakor ni razlog za ubijanje. Toda zaradi tega, ker smo bili potisnjeni preko naših lastnih omejitev, smo prepričani, da si voznik v vozilu pred nami, ki nas je izsilil, zasluži počasno in bolečo smrt.
Ko je preživela povsem okupirana s procesom lastnega okrevanja, predvsem v obdobjih, ko nastopijo notranje krize, znatno pojema njena sposobnost soočenja z realnim življenjem. Tudi sama sem šla skozi takšno krizo, ki je trajala nekaj dni, ravno prejšnji teden. Nekaj se je zgodilo v moji matični družini, kar me je spomnilo na čas, ko sem se počutila povsem brezmočno in osamljeno. Kar nekaj dni sem se počutila kot majhen izgubljen otrok. Nisem si mogla sebe več predstavljati niti teden dni nazaj, kdo sem bila, kaj počnem v svojem življenju. Vsako jutro sem vstala, odšla v svojo pisarno in si rekla: »To je pisarna za osebnostno rast. Ne verjamem, da danes sodim sem.« Nato sem se vrnila v posteljo in jokala. Vsaka malenkost, ki sem jo podoživela, me je povsem preplavila in onemogočila. Prijateljica je preklicala najine skupne načrte za počitnice. Počutila sem se obupno in zapuščeno. Sprla sem se s svojo zdravnico, ker je zamudila na najin sestanek. Moja najboljša prijateljica je nekomu posodila knjigo, ki se ji jo dala jaz, zato sem bila besna. Kako me je lahko tako prevarala? Vse to so bile prave malenkosti (kakor se pač dogajajo v vsakdanjem življenju), toda potisnjena sem bila ob rob in se z nobeno izmed njih nisem zmogla soočiti. Obnašala sem se kot šestletni otrok, ne kot samostojna, odrasla oseba. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišla povsem k sebi. Zdelo se mi je, kot da v zadnjih sedmih letih nisem naredila nobenega koraka na poti svojega okrevanja. Pozabila sem, kako sem se počutila kdaj prej, ko sem padla v takšno črno luknjo kot tokrat. Že leto je od takrat, ko sem se zadnjič tako izgubila. Toda nekje v sebi sem vseeno zaznavala, da sem opravila že dolgo pot. Prva leta sem se nenehno počutila obupano in ranjeno, kadar se nisem mogla soočati z vsakodnevnim življenjem, v zadnjem času pa se takšna obdobja, takšni »padci v črno luknjo« le še občasno pojavljajo in so bolj izjemni.
Ko so preživele okupirane s spomini in bolečimi občutji, ko je vsa njihova notranjost usmerjena v potrebo po okrevanju, takrat pogosto zgubijo občutek in sposobnost (vsaj začasno) za primerni odgovor na vsakodnevne situacije. Njihove čustvene reakcije so pogosto pretirane, ker se zabriše meja med preteklimi dogodki in sedanjo bolečino. Izgubijo svojo sposobnost za objektivnost in potrpežljivost. Je kot pri starem avtomobilu na luknjasti cesti: vsaka luknja vrže vse potnike pokonci. Neki partner je to pojasnil:
»Ko se je sposobnost zaznave njene zlorabe povečevala, je to v veliki meri vplivalo tudi na naju. Obdobja umiritve so bila kratka, vedno znova se je vračala v lastni svet. Vsakršen dogodek je bil lahko sprožilec za njen umik.«
Preživele so morda tudi same odraščale v stalni krizi. Mnoge preživele so odraščale ob očetih, ki so bili alkoholiki, njena mama pa je bila prekrita z modricami, luči so bile ugasnjene, otrok pa se je neumorno jokal, ker ga ni nihče nahranil. Nevarnost je bila vsepovsod, preživela je posrkala vase travme vseh udeležencev.
Če imamo izkušnjo, da je življenje nenehna kriza, se temu težko odpovemo. Ko si v krizi, ti naraste adrenalin, pojavi se visoki nivo vzburjenosti in nimaš časa, da bi se začutil. Avtomatsko odreagiraš. Samo odzivaš se. Če se naučiš zdravega odzivanja v obdobju krize, je to dobra pot do tega, da ponovno začutiš samega sebe. Če dovoliš, da se stvari umirijo in se primerno odzivaš, pomeni, da si iz svojega življenja odstranil dramatiziranje. »Ni več tako intenzivno. Sploh se ne počutim več živo,« je pogosta ugotovitev preživelih.
Za partnerja je sprejemanje tega obdobja izredno zahtevno. Ne želite si, da bi malenkosti povzročale še dodatne krize; dovolj je že resničnih kriz v življenju. Žal pa takšnega stanja ni preprosto ozdraviti. Preživela ima polno opravka s samo seboj; morda se trenutno ne zmore soočati še z vsakodnevnim življenjem. Del okrevanja je tudi nadomeščanje starih vedenjskih vzorcev z novimi, ki bodo boljše funkcionirali, toda takšen proces je povezan z nekaterimi negotovimi in bolečimi obdobji.
Vseeno lahko naredite nekaj stvari. Naučite se prepoznavati občutja pri preživeli. Prisluhnite ji. Poskušajte ji približati razliko med dogodki: »To, da je prijateljica odpovedala uro tenisa, ni isto kot to, da te je zapustil oče.« Poskušajte razumeti njeno gledišče: »Ne vem ali imajo tvoja občutja kakršnokoli povezavo s tvojo prijateljico; mislim, da ima tvoja jeza več opraviti s tvojo materjo in s tem, kar ti je hudega naredila.« Če je preživela jezna na vas, pa morate ubrati drugačen pristop; zelo bo zamerila, če boste rekli kaj takega: »To nima opravka z mano. Gre za tvojo mamo.«
Poiščite primer, na katerem ji boste pokazali, da življenje ni samo nenehna kriza. Ne ponujate ji rešitev, ki bi se dotikale njene osebnosti, ampak poiščite zdrave alternative. Toda bodite pozorni tudi na svoje lastne občutke: če ste vedno mirni in stanovitni, je povsem možno tudi to, da zanikate svoja lastna čustva (kar je pogosti slučaj, ko ste ob nekom, ki je stalno razburjen).
Morda boste morali sprejeti dejstvo, da se bo potrebno nekaj časa ukvarjati le s problemi. Šele ko bo preživela razrešila dovolj bolečine iz svoje preteklosti, se bo bolj sposobna soočati z vsakodnevnimi izzivi.

ZAMENJAVA ZA STORILCA
Zakaj je videti kot da ničesar ne storim prav? Zgleda kot da vsako stvar naredim narobe. Občutek imam, da me vedno zamenjuje s svojim očetom.

Partnerji imajo pogosto občutek, da je vsaka njihova aktivnost nekoristna; zgleda, da vse skupaj stvar le še poslabša. Če ste v stiku s preživelo, kjer so njeni spomini blizu površja, vsak malenkost sproži novo vznemirjene, prinese nove slike iz preteklosti, novo jezo. Neki partner je pojasnil:
»Odkar je pričela s terapijo in se pridružila podporni skupini, je njena jeza vedno pod površjem in dosti jeze je usmerjene proti meni. Vse kar je samo blizu tistega, kar jo spominja na očeta, je zelo eksplozivno. Name resnično znese ogromno svoje jeze.«
Ko se znajdete v takšni situaciji, ima preživela problem z razločevanjem med preteklostjo in sedanjostjo, zato ju nenehno meša. To je lahko za vas kot partnerja zelo obremenjujoče. Tudi vi ste lahko mirni samo do določene mere, tudi vaša skrb ni neskončna. Tudi vi imate pravico, da čutite jezo in razočaranje; naveličali ste se hoje po jajčnih lupinah.
Na srečo, to je le ena stopnja na poti okrevanja. Ne traja večno.
Če ste z nekom, v katerem se hitro sprožijo negativna čustva, je to podobno kot če ste ob bolniku, ki je alergičen na večino stvari, ki se običajno uporabljajo v hišnem gospodinjstvu. Zavreči in odstraniti morate večino substanc, ki bi lahko sprožile alergijo: dišeča mila, parfume, sintetična oblačila, detergente… terja čas, vendar jih morate odstraniti. Šele ko vse vzročne substance odstranite, alergijskih reakcij ni več.
Podobno je pri preživeli. Prepoznajte sprožilce njene jeze in jih minimalizirajte kolikor se le da. Toda to je precej težje delo kot odstranjevanje sprayev za lase ali deodorantov: ne morete zabrisati svojih občutkov, nepričakovanih konfliktov, ki se nenadoma pojavijo v vsakodnevnem življenju, načina kako zvečer greste spat ali tega, kako živite v svojem stanovanju. Ko gre preživela skozi obdobje, ko se njena jeza zlahka sproži, je lahko vaše življenje nekako takole: samo pet minut zamudite in nenadoma postanete mati preživele, ki že cel večer popiva in skoraj nikoli ne drži svoje obljube, da bo šla z njo v park ali si ogledala šolsko predstavo. Razbijete posodo za kavo in nenadoma ste v vlogi njenega očima, ki jo je fizično kaznoval pri njenih osmih letih. Preživela se razburi zaradi upravičenega razloga, toda potem preklopi v svojo preteklost, kjer se ji je zgodila dejanska krivica, nekaj, kar jo je izredno prizadelo.
Terapevti temu pravijo "premestitev" (transferenca). V tem trenutku predstavljate ne le sami sebe, ampak tudi nekoga drugega. Meja med preteklostjo in sedanjostjo se zabriše in preživela ne more več razlikovati med Vami in nekom iz svoje preteklosti. Sprožilci so lahko karkoli: morda nosite brado in tudi njen stric jo je imel. Morda ste oseba z bujnimi prsi; tudi njena mati, ki jo je spolno zlorabljala, je imela obilno oprsje. Povzdignete svoj glas, ko ste jezni in že vas poistoveti z očetom, ki je vpil nanjo, da je neumna in brezvredna. V teh trenutkih preživela pozabi, kdo vi v resnici ste in vas pomeša s storilcem. Lahko se trudite kolikor se hočete, da bi bili pozorni in uvidevni, toda vse kar rečete, razume narobe. Zgodi se lahko tudi to, da v vas dejansko vidi svojega storilca (to je določena vrsta »flashback-a«, slike iz preteklosti, ko zanjo sploh ne obstajate več), prične se obnašati kot majhen otrok: zavleče se v kot sobe, skloni glavo med ramena, da bi se zaščitila in pričakuje, da jo boste udarili. Čutite se užaljeni: to, da bi jo udarili, vam niti na pamet ni padlo.
Kljub temu lahko storite kar nekaj stvari, če vas zamenjuje s storilcem. Najpomembnejše: ostanite čvrsto v sedanjem trenutku, ostanite v razmerju. Če ste jezni, izrazite svojo jezo. Če se počutite razočarani, to povejte. Če s počutite dobro in ste veseli, ji pokažite svoje veselje. Če morate postaviti mejo, jo postavite. Postavljanje svojih meja in postavitev njenih omejitev da preživeli vedeti, kdo vi dejansko ste. Če ste oseba z jasno z razmejenimi čustvi, razmišljanjem, potrebami in mejami, vas bo to najbolj zanesljivo ločilo od storilca.
Če vas zamenja s storilcem, zahtevajte minuto odmora. Ne oklevajte. Spomnite preživelo na to, kdo dejansko ste. Recite: »Ravno sedaj vem, da misliš, kako te sovražim. Toda ne sovražim te. Jezen sem nate, toda ne sovražim te. Jaz sem tvoj partner. Skrbim zate. Pravkar sva imela prepir in ti si se zelo razburila.« Pogovor ji bo pomagal, da se bo pomirila.
Ko se preživela »vrne«, poskušajte prepoznati sprožilec njene reakcije: morda je bilo v sobi preveč temno; morda ste prehitro pristopili k njej; morda ste prismrdeli po pivu; morda ste naredili grozečo kretnjo med prepirom. Ko prepoznate sprožilec reakcije, se mu boste lahko v prihodnje kdaj tudi izognili: morda lahko zamenjate frizuro, pazite na to, da se preživeli ne boste več približali od zadaj, prenehali boste piti preden greste spat ali pa boste bolj pozorni, kdaj boste uporabili besede: »Ljubim te.« Morda ji je mama pogosto govorila: »Ljubim te, srček« in jo nato zlorabila. Naslednjič, ko ji boste želeli izraziti svojo ljubezen, boste lahko uporabili kašne druge besede kot na primer: »Zares mi dosti pomeniš!« Priporočam, da si naredite osebni načrt, kako se boste soočali v prihodnosti z ostalimi sprožilci.
Pogosto je potrebno precej več kot izogibanje sprožilcem, ki preživelo spomnijo na preteklost. Morda obstaja zrno resnice v njenem odnosu do vas: morda spominjate na njenega storilca tudi zato, ker ste mu resnično podobni. Storilec je pogosto odreagiral iracionalno, njegov bes mu je pogosto ušel izpod nadzora; prepoznati morate tudi lastne občutke in se soočiti z njimi. Storilec jo je morda ohranjal v odvisnem odnosu na ta način, da jo je občasno preplavil z ljubeznijo in naklonjenostjo, potem pa so prišla tudi obdobja, ko jo je povem odtegnil; morda tudi vi delujete na enak način. Bil je slabe volje, ko je odklonila seks, morda vi reagirate enako.
Vsak izmed nas izbira partnerje, ki nas pritegnejo zaradi tega, ker v nas zbudijo čutenja iz naših primarnih družin. Za preživele so ta čutenja žal prepogosto povezana z negativnimi občutki. Preden v celoti zavrnete občutke, ki jih ob vas doživlja preživela, si jasno poglejte dinamiko vajinega odnosa. Vprašajte se: »Kako prosim za stvari, ki si jih želim? Ali zahtevam? Ali ponižujem preživelo? Ali izražam svojo jezo na grozeči način? Ali sem bil kadarkoli nasilen ali sem grozil z nasiljem?«
To je področje, kjer je občutljivost preživele lahko dobra pomoč pri vašem lastnem okrevanju. Če ponavljate svoje lastne boleče vzorce iz otroštva, je sedaj pravi čas, da jih raziščete in po potrebi tudi spremenite. To bo koristilo obema.
Če ena izmed oseb v razmerju (ali obe) čuti, da se odvija boleča ali zlorabljajoča dinamika, je skoraj nujno potrebno, da poiščete tudi zunanjo pomoč pri rešitvi tega problema. Če ste ujeti v spone delovanja s pozicije moči in kontrole, je takšen vzorec obnašanja izredno težko spremeniti. Morda sta oba ujeta v igri moči in kontrole, pa tega ne vidita. Morda igrata igro žrtve in rablja, pa te dinamike ne prepoznata. Zato poiščita strokovno pomoč.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:09 Naslov sporočila: JEZA IN BES PREŽIVELE

JEZA IN BES PREŽIVELE
Kako naj preživeli razložim, da me njena stalna jeza in bes odbijata od nje?

Povejte ji. Razložite ji vaš najbolj globoki občutek ob njeni jezi: »Počutim se odrinjenega daleč stran.« »S svojim ravnanjem me prestrašiš. Ne morem biti ob tebi.« Postavite meje: »Ne bom ostal tukaj, če se boš z menoj še naprej pogovarjala na takšen način. Morala si boš poiskati drugi strelovod za izražanje svojega besa.«
Za preživelo je povsem primerno (in nujno), da čuti jezo zaradi zlorabe, vendar je zanjo enako pomembno, da jo zna usmeriti v prave ljudi. Če preživela ne najde varnega in primernega mesta za izražanje svoje jeze, jeza preplavi vso njeno okolico, vključno z vami. Obstaja velika razlika med tem, da spoštujemo potrebo preživele po tem, da je njeno izražanje jeze in besa zanjo zdravilno, toda ne smete dopustiti, da s tem obvladuje ali kontrolira vas. Če je jeza stalno prisotna, vas lahko s tem popolnoma izključi iz svojega življenja. Seveda tudi vi čutite potrebo, da se zavarujete. Zakaj bi sploh vztrajali v razmerju z nekom, ki je vedno jezen?
Pomembno je jasno razmejiti, kdaj je jeza dejansko potrebna. Ni važno, koliko je njena jeza zanjo zdravilna, če ob tem uničuje vas, to ni v redu. Če si morebiti zaslužite del jeze, ki jo izraža, se odkrito soočite samo s tistim delom, nikar pa ne poskušajte prevzeti njene jeze v celoti. Če je jezna, to še ne pomeni, da lahko svojo jezo in bes izraža kakorkoli in kadarkoli želi.
Značilno za preživele moškega spola je predvsem to, da znajo izražati le eno čustvo: jezo. Za takšne osebe je zelo važno predvsem to, da se naučijo izražati tudi žalost, potrtost, pa tudi ranljivost. Ena izmed pomembnih nalog pri njihovem okrevanju je povečanje repertoarja njihovih čustev. To pomeni, da zadaj za jezo začutijo tudi druga čustva in se jih začnejo zavedati ter jih izražati. S tem, ko partner ugotavlja, na kakšen način se odziva na jezo preživelega, mu lahko pri tem pomaga.
Če primerjamo zveze preživelih, kjer so preživeli moški oz. ženske, potem ne moremo mimo dejstva, da se tudi pri ženskah pojavlja nasilje kot zunanja oblika jeze. Tudi tam najdemo pretepe, čustveni terorizem in nasilje. Pojavljajo se tako v lezbičnih kot gayevskih zvezah. Če se tudi v vašem homoseksualnem razmerju pojavlja nasilje, morate poiskati strokovno pomoč ali pa prebrati ustrezne knjige, tako da boste z nasiljem prenehali.

BREZUP PRI PREŽIVELI
Kaj naj storim, če preživela vedno znova ponavlja: »Nobenega napredka ne vidim. Nikoli mi ne bo uspelo, da bi se sestavila.« Postaja vedno bolj depresivna.

Obdobje brezupa je značilno za vsakogar, ki se ukvarja s svojo spolno zlorabo iz otroških let. Vendar, čeprav se stvari pogosto zdijo brezupne, to v resnici niso. Spreminjajo se počasi, vendar stalno. Tudi bolečina ne ostaja zmeraj ista; večina ran se sčasoma zaceli.
Včasih so občutki brezupa bolj vezani na obdobje, ko se je v preteklosti zloraba dejansko zgodila kot na sedanje počutje. Preživela na ta način izraža svoj brezup iz svojih otroških let. Razlikovanje med spomini na stare bolečine in aktualnim dogajanjem lahko včasih pomaga preživeli, da prekine obup.
Najboljši način, da se izogne brezupu, je v tem, da ji ponudimo novo upanje. S tem zadovoljimo njeno osnovno potrebo, da najde nekaj, kar jo znova spodbudi, kar jo premakne, da najde vero v svoje življenje. Vaša vera vanjo lahko predstavlja zelo pomemben del, ki jo zadrži, da vztraja, da nadaljuje na svoji poti, toda sama po sebi ne bo zadoščala. Sama mora najti moč v sami sebi, ki jo bo porivala naprej tudi takrat, ko bo čutila kot da se potaplja.
Preživeli potrebujejo jasne modele in primere, da je okrevanje dejansko možno. Če se bo lahko poistovetila z nekom, ki je del njene poti že prehodil in je pred njo, ji bo to pomagalo, da bo vztrajala na svoji poti.
Če preživela zapada v vedno globljo depresijo, poskrbite, da bo dobila tudi medicinsko podporo. Čeprav je naravno in razumljivo, da se počuti depresivno ob tem, ko se sooča z ogromnim obsegom zlorabe in okrevanja, je predolga in globoka depresija znak za alarm. Če ste v skrbi za njeno duševno zdravje ali celo življenje, takoj poiščite profesionalno pomoč: za oba!

POVRATEK K NOTRANJEMU OTROKU
Kako dolgo traja pri odrasli ženski, da zraste iz otroka v odraslega? Ali mora ponoviti leto za letom, da izniči travmo iz svoje preteklosti? Ob njej postanem tako razočaran. Ne vem, kako naj bom vnaprej še njen soprog in partner.

Preživele se morajo pogosto vrniti v svojo preteklost in ponovno podoživeti svojo mladost, da lahko okrevajo. Mnoge izmed preživelih nikoli niso imele možnosti, da bi uživale svoje otroštvo, da bi sploh lahko bile otroci. Njihov občutek za zaupanje in nedolžnost je bil z zlorabo uničen. Nikoli niso imele možnosti, da bi svet raziskale skozi otroške oči. Mnoge izmed njih so živele v družinah, kjer so jim že zelo zgodaj naložili odgovornosti, ki sodijo k zrelejšim letom. Zato so odraščale prehitro, ob tem pa zamudile vznemirjenje in pričakovanje ob odkrivanju sveta skozi nedolžne otroške oči. Okrevanje pomeni tudi to, da morajo ponovno najti ta del sebe, ki je bil na poti njihovega življenja izgubljen, pobrati morajo koščke, ki so se spotoma izgubili.
Vsi lahko pridobimo s takšno reintegracijo. Vsi imamo notranjega otroka; del nas je tih, nedolžen ali ranljiv; morda smo se morali ločiti od kakšnega dela samega sebe, da smo sploh preživeli. Ali ste kdaj doživeli, da ste se počutili mlajšega ali pa ste tako ravnali? Ali pa ste pogledali v ogledalo in na obrazu prepoznali sliko, ki vam je bila blizu iz otroških let? Ali pa ste se kdaj počutili starega deset let, ko ste se igrali s svojimi lastnimi otroci? Vse to so sledi, ki nas spominjajo na našega notranjega otroka.
Za nekatere izmed nas je notranji otrok dejansko dosegljiv; nikoli nismo izgubili stika s svojo mladostjo. Za nekatere druga pa so travme, bolečine in težke okoliščine poskrbele za to, da se je notranji otrok umaknil v ozadje: kar nekako se je ločil od ostalega dela osebnosti in ga je zato težko doseči. In v primeru močne zlorabe se lahko notranji otrok popolnoma izgubi. Takšen način preživetja lahko včasih privede do pojava multiplih osebnosti (razdelitev enotne človekove osebnosti v večje število oseb, od katerih vsaka na sebe prevzame določen del travmatične izkušnje).
Povezava z notranjim otrokom je za preživelo pomemben del v procesu okrevanja. Pogosto je prav notranji otrok tisti, ki nosi s seboj spomine in občutke tudi za odraslega. Ko prisluhnejo svojemu notranjemu otroku, se pogosto pojavijo dolgo zamolčani spomini – pogosto boleči in travmatični, včasih pa tudi prijetni. Šele ko je bolečina notranjega otroka prepoznana in izpovedana, je odrasla oseba zmožna predelati travme, ki jih je doživljala v preteklosti, ter prepoznati lastne strategije, s katerimi se je zavarovala. Dotik notranjega otroka lahko preživeli omogoči ponovni občutek nedolžnosti in igrivosti.
Če gledamo od zunaj, je lahko takšne obnovitveni proces izredno čuden. Preživela na videz nazaduje – prične se obnašati in čutiti kot otrok, namesto kot odrasla oseba. Za vas kot partnerja to pomeni, da jo morate v tem obdobju spremljati, obravnavati in nagovarjati kot otroka. Občasno to prinese celo osvežitev: preživela, ki je običajno zaprta sama vase in toga, postane sprejemljiva tudi za smeh, veselje in raziskovanje. Če ste se ji v tem obdobju pripravljeni pridružiti s svojim notranjim otrokom, boste lahko doživeli veliko sreče in veselja. Toda sprememba je lahko tudi zelo hitra in stresna. Želeli si boste biti s svojim vrstnikom, toda našli boste prestrašenega, negotovega in zanemarjenega otroka. Kaj se je vendar zgodilo z osebo, ki je bila še pred petimi minutami popolnoma drugačna?
Sprožilec preklopa v stanje otroka je lahko veliko število različnih stvari, ki preživelo spomnijo na njeno otroštvo – morda jezen ton glasu, barva majice, ki jo nosite, spomini njenega telesa na samo zlorabo. Sprememba pogosto nastopi tudi takrat, ko je preživela prestrašena, jezna, vznemirjena ali spolno vzburjena. Spremembo pogosto povzročijo tudi zunanji pojavi multiplih osebnosti.
Če gledate preživelo v trenutku njenega povratka, boste opazili spremembo: morda bo ta sprememba nastala med spolnim odnosom, morda med prepirom, morda v trenutku, ko se odpravlja iz hiše na delo; na obrazu preživele boste v trenutku opazili spremembo, ki se bo zgodila pred vašimi očmi. Nenadoma pred sabo vidite sedemletno deklico. Sprememba je lahko prikrita ali pa povsem jasna. Spremlja jo lahko sprememba govora, kakšna telesna poza. Če se preživela povrne nazaj v obdobje najbolj zgodnjega otroštva, se lahko zgodi, da sploh govori ne več: samo še momlja in seslja. V tistem trenutku morate vedeti, da z njo ne morete ravnati kot z odraslo osebo.
Za samo preživelo takšen povratek v otroštvo ne predstavlja nobene nevarnosti. Da čuti in se obnaša kot otrok je ne prizadene (razen če se kot otrok obnaša do sebe nasilno in bi potrebovala zaščito s strani odraslega). Zanjo je to varno okolje, s tem omogoči svojemu otroku dovolj prostora, da začuti ozračje okrevanja, ki ji lahko s seboj prinese pomembne informacije.
Za vas kot partnerja je to seveda povsem drugačna izkušnja. Vašega vrstnika ni več, nenadoma se morate ukvarjati z enim otrokom več. Lahko se počutite nepotešene, zaskrbljene, celo zavrnjene. To ni tisto, kar ste pričakovali. Sploh ne veste, kako se naj do nje obnašate. Prestrašeni ste in počutite se osamljene.
Na voljo sta dve poti, s katerimi se spoprimete v takšni situaciji: pridružite se ji v njeni otroški igri, v njenem otroškem doživljanju ali pa poskrbite, da se bo počutila varno (pomagajte ji, da bo sedla na tla, nudite ji tudi drugo podporo), hkrati pa poskrbite sami zase. Morali boste izbirati, iz dneva v dan bo lahko vaša odločitev drugačna. Partnerji imajo različne sposobnosti in potrebe. Bistveno za vas je prav to, da se zavedate lastnih. Vprašajte se: »Ali sem pripravljen, da grem skupaj z njo skozi ta povratek? Da ji pomagam raziskati spomine, ki se bodo pojavili? Ali moram v službo, poskrbeti za hrano, poskrbeti za samega sebe?« »Kako prestrašen sem v tem trenutku?« »Ali sem se s tem sedaj sploh sposoben soočiti?« Važno je, da poznate svoje omejitve. Če boste poskušali biti tam, hkrati pa si tega ne boste v resnici želeli, bo to slabo vplivalo na oba. Postavite si zdrave meje, ki bodo dejansko odražale vaše dejanske potrebe.
Če ste se odločili, da se boste pridružili preživeli v njenem povratku v otroštvu, vam namenjam v nadaljevanju nekaj smernic: govorite ji prav tako kot bi govorili otroku tistih let, v katera se je povrnila. Opogumljajte jo, da je sedaj dovolj varen trenutek, da lahko pridejo spomini; da je vse v redu, da ste ob njej. Če se ji prikazujejo slike iz preteklosti (»flashback«), ji prisluhnite in si zapomnite, kaj vam govori. Vprašajte jo, kaj vidi, kaj občuti. Vprašajte jo, kje se nahaja, ali je z njo še kdo drug. Včasih vam bo opisala dogajanje; drugič tega ne bo želela. Morda bo zaznala občutke preko svojega telesa, ki jih ne bo znala izpovedati. V trenutku, ko ne morete storiti ničesar, bodite le priča temu, kar se z otrokom dogaja: uči se o svoji zgodovini, morda je točno tam potisnjena v kot. Podpirajte jo, imejte jo radi, toda dopustite otroku dovolj prostora, da zadiha.
Če pa takšnega povratka ne želite deliti z njo, obstaja tudi nekaj možnosti, da jo vrnete nazaj v resnično življenje. Prosite jo, da odpre oči, naj vas pogleda, naj posluša zvok vašega glasu, naj naredi en krog okrog vas, naj opiše, kaj vidi okrog sebe v prostoru, kjer se nahajata. Pripravite ji skodelico čaja. Prinesite ji medvedka ali plenico. Dotaknite se njene notranjosti. Povejte ji pravljico. Stisnite jo za roko. Pokličite njenega terapevta ali koga iz njene podporne skupine, da se bo lahko pogovorila z njim. (Za preživelo je lahko to zelo nadležno, če si niste predhodno pridobili njenega soglasja, da to lahko storite.) Nekateri terapevti za svoje kliente pripravijo kaseto s posnetkom, na katerem jih vodijo z umirjeno zgodbo do umiritve. Če preživela prisluhne takšnemu posnetku, ji to lahko omogoči, da poskrbi sama zase. Preverite, morda ima terapevt že pripravljen takšen posnetek ali pa ga je pripravljen narediti. Malo eksperimentirajte. Preverite, kaj najboljše učinkuje, na kakšen način jo najbolj učinkovito vrnete v sedanjost. /Kar deluje pri eni preživeli, lahko drugo razburi./
Na srečo takšni povratki v otroštvo ne trajajo tako dolgo kot otroštvo samo. Ni potrebno, da se preživela počuti stara štiri leta preko celega leta. Njena puberteta in odraščanje se ne bo vleklo skozi celo desetletje. Stvari se odvijajo precej hitreje. V začetku preživele nimajo nikakršnega vpliva na to, kdaj se notranji otrok pojavi in kdaj se povrnejo v odraslo osebo; toda sčasoma se tega navadijo in pričnejo same skrbeti za svojega notranjega otroka. Ponovi proces starševstva in brezpogojnega sprejemanja se pojavi znotraj same preživele; odrasli del nje same poskrbi za lastnega notranjega otroka.
Okrevanje naj bi vsebovalo ravnovesje med povratki v otroška leta in med izgradnjo osebnosti. Zelo pomembno je, da preživela izgradi tudi sistem za odraslega (podporna skupina, skrb za samo zase, da se nauči pogovarjati in izražati), ne da se samo ukvarja z raziskovanjem notranjega otroka. Terapevti zato spodbujajo tako raziskovanje notranjega otroka kot tudi tega, da se morajo prizemljiti tudi v sedanjosti in se obnašati kot odrasli.
Ne pozabite na to, da ste partner preživele, ne pa njen starš. Čeprav je na voljo dovolj časa in prostora, da skupaj z njo preživljate njena otroška leta, pa ni vaša primarna naloga, da skrbite za njenega notranjega otroka. Samo toliko lahko storite. Neki partner je te meje popisal na sledeči način:
'Včasih pričakujemo od sebe preveč, mislimo,da bomo zmogli prav vse. Tudi jaz sem ambivalentna osebnost. Želim biti »glavni« podpornik, toda imam tudi lastna čustva, lastno jezo, razočaranje, občutke nesprejetosti. Zame je bilo zelo važno spoznanje, da je za stalno podporo na voljo njen terapevt. To mi je omogočilo, da sem ostal v vlogi partnerja, da sem mislil tudi nase in na moje lastne potrebe.'
Če se preživela pogosto vrača v svoja otroška leta, poiščite pomoč, poiščite ljudi, ki ji bodo pomagali, da bo iz svojih spominov zopet prihajala nazaj v sedanjost. Oblikujte skupino ljudi (prijatelji, člani podporne skupine, druge preživele), ki bodo lahko ostali z njo, kadar se ne bo mogla zadržati v sedanjosti.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:10 Naslov sporočila: USTVARJANJE VARNOSTI

USTVARJANJE VARNOSTI
Ali me bo partner vedno potreboval ob sebi, ko bo šel ponoči na stranišče?

Ne. Preživela potrebuje tako ekstremno podporo le v obdobju, ko je kriza največja. Preživela podoživlja obdobje svojega življenja, ko je bila noč za njo zastrašujoča. Verjetno se ji je nekoč v otroštvu sredi noči, ko je šla na stranišče, zgodilo nekaj zastrašujočega in sedaj vsakokrat, ko to ponavlja, podoživlja tiste trenutke. Tega se najverjetneje ne zaveda, zato v tistem trenutku potrebuje partnerja ob sebi. Ko gre partner z njo, se počuti bolj varno, zaščiteno pred najglobljimi strahovi. Bolj je podobno temu, kadar otrok prosi mamico, da preveri, če se na stranišču ne skriva kakšen škrat. Preživela podoživlja določeno fazo svojega otroštva, ko ni dobila skrbi, ki jo je potrebovala, podobno kot otrok v tem trenutku potrebuje svojega medvedka ali pleničko, toda sčasoma bo to prerasla.
Če preživela takšno podporo potrebuje le občasno in to takrat, ko ste jo vi sposobni nuditi, je to čudovito. Toda če se to pojavlja iz noči v noč, bo to načelo vaše fizično zdravje. Morda bi lahko vzela s seboj kakšno stvar, kakšen varen predmet, morda plišasto žival ali kašno »magično« stvar, ki jo je sama izdelala. Dogovorita se, da izdelata posebno obleko, ki jo bo ponoči varovala. Če jo bo oblekla, bo neranljiva. Namestite serijo nočnih lučk ali pustite, da luč gori na hodniku tudi preko noči. Znajdite se. Poiščite nekaj, kar bo delovalo.
Bolj ko bo znotraj same sebe razvijala občutek za varno okolje, bolj bo rasla njena sposobnost za samostojnost in strah bo izginjal. V prvi knjigi (Pogum za okrevanje) svetujem preživelim, kako naj same ustvarijo varno okolje znotraj svojega doma, prostor, kjer ne bo grozečih duhov in spominov. Tega vsak ne more kar takoj narediti, toda polagoma preživele pridobijo svoj občutek varnosti. Vi ne morete biti ob njej vsako minuto ali vsako uro preko dneva (pa ne zaradi tega, ker tega ne bi želeli) in sama se mora naučiti, kako se bo zaščitila.
Eden izmed najbolj učinkovitih načinov za pridobitev občutka varnosti je tečaj samoobrambe. Pokličite lokalni center za pomoč spolno zlorabljenim in morda vam bodo svetovali, kje takšni tečaji, ki so primerni za preživele, dejansko so. Navodila za lastno zaščito in samoobrambo znižajo njen strah in ji omogočijo, da zase poskrbi v bolj polni meri.

NOČNI TEROR
Odkar se je začela spominjati, moja ljubljena ponoči ne more več spati. Mučijo jo nočne more in želi, da jo ves čas držim objeto. Tega ne zdržim več noč za nočjo. Povsem sem izčrpan.

Preživele imajo ponoči ogromno problemov (nespečnost, nočne more, ekstremno pomanjkanje varnosti, napadi panike) predvsem zato, ker se je večina spolnih napadov zgodila preko noči. Mnoge preživele izkusijo ta nočni teror: ne morejo spati ali pa se sredi noči zbudijo, jokajo ali celo kričijo (običajno točno takrat, ko so bile posiljene ali napadene), potrebujejo vaše spremstvo celo do stranišča. Tudi ko zaspijo, jih mučijo nočne more, polne nasilja in zastrašujočih spominov. Nespečnost včasih prinese nove spomine ali pa jim sledi. To je lahko tudi za vas zelo boleče, toda razumeti morate, da na takšen način poteka naravno okrevanje po spolni zlorabi.
Preživele spodbujam, da preizkušajo različne načine spanja – v postelji, na počivalniku, kar na tleh, s prižgano lučjo, s kladivom pod posteljo, poskusijo naj vse, kar jim lahko pomaga. Izguba spanca za nekaj noči ni še nikogar ugonobila. Včasih je najboljše, da se z nespečnostjo ne borimo, ampak raje pogledamo kaj dolgočasnega na televiziji ali preberemo kakšno knjigo (vendar ničesar o incestu, pobojih ali nasilju). Preživeli lahko pomagate tudi s tem, da jo povprašate o vzrokih za nespečnost: morda je pred odhodom v posteljo prebrala kaj takega, kar jo je vznemirilo? Morda sta se prej prepirala? Ali pa je morda imela probleme pri spolnem odnosu, preden je zaspala? Morda sta se pogovarjala o spolni zlorabi neposredno pred odhodom v posteljo? Lahko obstajajo tudi fizični razlogi: morda je spila kavo ali kakšno osvežilno pijačo, pojedla kaj sladkega ali čokolado. Včasih tudi telesna vadba preko dneva preživeli pomaga, da ponoči bolje spi.
Včasih so noči, polne terorja, le faza okrevanja, ki jo morate prebroditi. Kot pri majhnih otrocih, ki se ponoči zbujajo ali morajo večkrat na stranišče potem, ko so gledali kakšno grozljivko, morate živeti s tem in ji nuditi čim večji občutek varnosti, dokler takšno skrb potrebuje. Pa še nasvet enega izmed partnerjev:
»Ponoči sem delal. Domov sem prišel, ko je že spala. Dolga leta se je vedno, ko sem prilezel k njej v posteljo, zbudila in zakričala. Verjemite, da zame to ni bila prijazna dobrodošlica. Mislim sem, da jo je strah zaradi nekakšnih travm. Končno sva našla način, ki je deloval: Imela sva tibetanske zvončke pri vratih. Vedno, ko sem prišel domov, sem z njimi pocingljal, tako da je vedela, da sem prišel domov.«
Če preživelo lahko pomirite s tem, da ji prinesete toplo mleko, zapojete uspavanko, ali pocingljate s tibetanskimi zvonci, je to zelo dobro. Tudi to, da se morate vstajati z njo enkrat ali dvakrat tedensko ali ob vikendu, ko ne greste v službo, je tudi povsem sprejemljivo. Včasih si vzemite odmor in spite v ločenem prostoru, tako da boste dobili dovolj počitka, ki ga potrebujete. Vedno je bolje, da daste tisto in toliko, kolikor lahko dajete prostovoljno, brez razočaranja, z ljubeznijo, kakor pa da bi pregoreli in omagali.
Seveda je bilo zame kot preživelo vedno bolje, če sem imela ob sebi nekoga, ko nisem mogla spati. Če sem se sredi noči zbudila zaradi nočnih mor, me je zelo pomirilo, če sem se lahko takoj pogovorila z mojim partnerjem, da me je objel, me držal, me razvajal, toda to ni nujno potrebno. Imela sem nočne more tudi v osamljenih nočeh, pa sem vseeno preživela. Ob postelji sem imela »walkman« in nove baterije ter kaseto s pomirjujočo glasbo. Vstala sem in si pripravila kamilični čaj. Poklicala sem prijatelje, ki so živeli v drugem časovnem območju (ali nekoga, za katerega sem vedela, da je pokonci zaradi katerega drugega razloga). Bolje sem se počutila, če je bil ob meni nekdo, ki mi je prisluhnil, toda tudi sama sem se uspela prebiti skozi takšne noči. Preživele se morajo prebiti skozi zlorabo. S kreativnostjo in podporo se lahko prebijejo tudi skozi težke noči.

SAMOPOŠKODOVANJE
Moja ljubljena se kar naprej reže, dokler ne priteče kri. Ne želi se v resnici ubiti, toda namerno se rani, vedno znova in znova. Popolnoma sem šokiran, ker to počne. Kako jo naj ustavim?

Mnoge preživele pogosto ranijo same sebe. Terapevti temu pravijo samopoškodovanje. Preživeli se režejo ali žgejo, udarijo s pestjo skozi steklo, se napijejo do mrtvega in povzročijo prometno nesrečo, ali se kakorkoli drugače spravljajo v nevarnost. Pogosto samopoškodovanje prikrivajo, tako da ostane skrito; drugič počnejo to pred pričami. V vseh svojih pojavnih oblikah je samopoškodovanje resna stvar, ki jo je potrebno strokovno obdelati. Zato se s tem sami ne ukvarjajte.
Čeprav je za vas kot pričo to lahko zelo stresno (tudi nevarno občasno), je to vendarle način borbe za preživetje. Včasih se na ta način ponavlja zloraba. Ko obnavljajo svojo lastno zlorabo, vedno znova in znova, si namerno prizadenejo bolečino, ki jo lahko kontrolirajo, kar je lahko za posamezne preživele celo sproščujoče. Bolečino lahko ustavijo, kadarkoli se za to odločijo. Bolečina se nekje konča in tokrat jo oni obvladujejo.
Druge preživele imajo v svoji glavi zapisan samopoškodbeni ali celo samomorilski program. Storilec ne more več zlorabljati preživele, zato to počne sama od sebe. Odigra svoj program in občuti moč, ker lahko to nadzira. Sprememba obnašanja je možna le tako, da se samouničevalne misli zamenjajo s sporočili, ki cenijo življenje.
Zopet druge preživele na ta način izražajo bolečino, ki jo nosijo globoko v sebi in jo tako dajejo ven iz sebe. Njihov notranji svet je poln bolečine in travm, kraj strašnega trpljenja. Tega se navzven ne vidi. Nihče ne ve, kako bedno se v resnici počutijo. S tem, da poškodujejo same sebe, na neki način omogočijo, da ta bolečina postane vidna. Rezanje predstavlja klic na pomoč. Govori v imenu preživele: »Hej, jaz sama sebe poškodujem. Ali želiš še dodatno sporočilo? Ali ne moreš poiskati koga, ki bi mi lahko pomagal?«
Mnoge preživele občutijo olajšanje, ko poškodujejo same sebe; na ta način sprostijo del notranjega pritiska. Podobno kot če spustimo malo zraka iz preveč napihnjenega balona. Fizična bolečina boli manj kot psihična bolečina, zato na neki način odvrne njeno pozornost od notranje bolečine.
Nekatere preživele so tako otopele, da potrebujejo fizično bolečino za to, da se sploh počutijo žive, da sploh karkoli čutijo. To, da si povzročijo krvavo rano, jim predstavlja dokaz, da so dejansko še žive, da so še živa človeška bitja.
Tudi jeza, ki jo zadržujejo znotraj sebe, lahko privede do samopoškodovanja. S tem, da se poreže, najde edini »varni« način, da izrazi svoj bes. Preživele se porežejo tudi takrat, ko se počutijo prestrašene ali ko mislijo, »da si zaslužijo kazen«: ko med spolnostjo uživajo, ko govorijo o zlorabi, ko imajo nove spomine, ko se soočijo s posiljevalcem ali se zgodi kakšen drugi preboj pri njihovem okrevanju.
Samopoškodovanje je lahko zelo vztrajna navada, ki jo je težko prekiniti. To je možno le ob osebni odločitvi preživele in ustrezni strokovni pomoči.
Bolj ko prihaja preživela v stik s svojimi občutji in čustvi, predvsem s svojo jezo, bolj ko jo zna izražati na druge načine, lažje preneha s samopoškodovanjem. Čustveno sproščanje, izražanje čustev skozi poze telesa, vse to so zelo učinkoviti načini za zaustavitev samopoškodovanja. Tudi pisanje, ukvarjanje z umetnostjo in druge oblike kreativnega sproščanja. (Neka preživela je pričela s pisanjem ljubezenskih pisem sama sebi, in to vedno takrat, ko je začutila potrebo po samopoškodovanju.)
Če živimo s preživelo, ki poškoduje sama sebe, je to zelo boleče in nas zelo zmede. Vaš odziv bo seveda odvisen od pogostosti takšnih dejanj, toda povsem naravno je, da čutite strah, nemoč, jezo, kadar se soočate s preživelo, ko samo sebe poškoduje. V tem trenutku se verjetno vprašate, kako močna je še zaveza vajinemu razmerju. To je povsem naravna reakcija. Nikar ne ščitite preživele na ta način, da skrivate svoja čustva. Povejte ji, kako se počutite. Razložite ji, kako njeno ravnanje vpliva na vas.
Samopoškodovanje največkrat ni usmerjeno k samomoru (poškodbe so večinoma površinske), toda določen del preživelih prestopi to mejo in poskusi narediti tudi samomor. Če vidite, da so poškodbe resne, morate takoj poklicati medicinsko pomoč. Če preživela pride do vas in vam pove: »Sedaj se bom porezala,« jo vprašajte za poškodbeno orodje. Potem pokličite pomoč.
Poskrbite za redno pomoč, tako se bosta oba počutila varno. Poiščite pomoč tudi zase. Ne izolirajte se, nikar ne poskušajte z vsem opraviti le sami. Ne glede na to kako se čutite osramočene ali prestrašene, spregovorite o tem in poiščite ustrezno pomoč.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:13 Naslov sporočila: SAMOMOR

SAMOMOR
Kaj naj naredim, če me skrbi, da bo preživela naredila samomor?

Mnoge preživele razmišljajo o samomoru. Za nekatere izmed njih sta brezup in tesnoba čustvi, ki sta bili v njih vedno prisotni, potek okrevanja pa je za njima odkril tudi staro nagnjenost k samomoru. Za nekatere druge pa je misel na samomor povsem nova in se pojavi zaradi bolečine ob zlorabi. Nekatere druge so s strani svojih storilcev postale programirane, da se morajo v določenem trenutku ubiti (če razkrijejo resnico ali pri določeni starosti). Preživele, ki so jih zlorabili v satanskih kultih, so pogosto podvržene samomorilskim mislim v dneh, ki odgovarjajo določeno kultnemu ritualu.
Samomorilske misli se včasih pojavijo tudi takrat, ko preživela naredi korak naprej (po soočenju s storilcem, spoznanju, da je med zlorabo doživela orgazem, ko se dotakne globine svojega sramu, ko se sooča z novimi spomini). Večina preživelih doživi trenutke, ko bi bile raje mrtve kot se soočile z zlorabo. Mnoge razmišljajo ali celo pokušajo narediti samomor, vendar se ne ubijejo. Tragično pa je to, da nekatere samomor res izvršijo.
Seveda boste naredili vse potrebno, da preživeli preprečite morebitni samomor. Eden izmed partnerjev, ki ima izkušnjo s poskusom samomora, je povedal:
»Skupaj z njo sem doživel samomorilsko izkušnjo. Vprašal sem jo: 'Ali načrtuješ, da si boš kaj naredila? Ali čutiš, da to zmoreš?' Priznala mi je, da o tem razmišlja. Vprašal sem: 'Ali je kje v bližini kaj primernega, s čimer bi se ranila?' Odgovorila je, da se želi z britvijo porezati po zapestju. Rekel sem ji, da si naj obljubi, da tega ne bo storila. Naročil sem ji, naj me takoj pokliče, ko se je bodo zopet polotile samomorilske misli. Obljubila je. Imel sem srečo, da sem pravočasno pravilno ocenil situacijo, toda bil sem šokiran in prestrašen. Počutil sem se skoraj tako kot da bi že izgubil partnerja. Še nekaj naslednjih mesecev sem imel močan občutek, da sem jo res izgubil.«
Ker nihče izmed nas ni usposobljen za delo s samomorilci, je potrebno, kadar preživela začne govoriti o takšnih namerah, nemudoma poiskati strokovno pomoč. Vse samomorilske misli in vsak govor o samomoru je potrebno vzeti skrajno resno. Če je preživela nagnjena k samomoru, nikar ne poskušajte tega sami preprečiti. Človek s samomorilskimi mislimi potrebuje pomoč, ki mu je vi ne morete zagotoviti. Takoj poiščite profesionalno pomoč, za oba! Če še nimate terapevta ali svetovalca, pokličite telefon za klic v sili ali telefonske informacije in se pozanimajte, kje v bližini je strokovna služba, ki bi vam lahko pomagala.
Če preživela že ima terapevta ali podporno skupino, poskrbite za to, da bodo vedeli, da ima samomorilske misli. Spodbujajte preživelo, da o tem spregovori pred terapevtko in pred skupino, če sama ne zmore, povejte vi namesto nje. To je eden izmed trenutkov, ko je ni potrebno prositi za njeno dovoljenje. Njeno življenje je v nevarnosti. Storiti morate karkoli je potrebno, da jo ohranite pri življenju. To zajema tudi možnost hospitalizacije ali druge urgentne ukrepe.
Dogovorite se za skupni sestanek s terapevtom. Pogovorita se predvsem o tem, kaj lahko vsak izmed vaju stori, da preprečita njen poskus samomora. Preverite ali je preživela sposobna podpisati obljubo, da samomora ne bo poskusila v določenem času, ko se bodo misli pojavile (dokler ne bo poklicala svetovalca ali kriznega centra, do naslednjega pogovora pri terapevtu, dokler ne pridete domov in se pogovorite z njo).
Ko se preživela prebija skozi travme zaradi spolne zlorabe, je eden izmed naravnih občutkov tudi ta, da si želi biti mrtva. Svojih lastnih čutenj ne razume več, njeno razmišljanje je napačno: prepričana je, da je njena bolečina tako močna, da jo lahko odreši le še smrt. Toda to ni res. Če je preživela zlorabo, bo preživela tudi bolečino, ki jo zaradi zlorabe čuti med procesom okrevanja.
Preverite občutke, ki prevevajo preživelo, zraven pa jo pogosto opozorite na razliko med občutki in dejanji. Recite ji: »Zavedam se, da si ravno sedaj sredi strašne bolečine, toda bolečina ne bo trajala večno. Počutiš se ravno tako kot da bi se utapljala, toda važno je, da si še zmeraj živa. Storilci so si vzeli že preveč žrtev. Ne dopusti jim, da vzamejo še tebe.« Skupaj s terapevtom naredita načrt,kako boste ravnali v primeru, da jo zapopadejo panične misli. Skupaj, kajti v tem obdobju rabi preživela 24-urno varstvo.
Ko vi kot partner živite s preživelo v takšnem obdobju, je to tudi za vas izjemno zastrašujoče. Pretresljivo je pred sabo gledati ljubljeno osebo, ki je nagnjena k samomoru. Čutite, da izgubljate nadzor (kar je dejansko res) in nimate moči, da bi jo zaustavili (tudi to je lahko v končni fazi res). V vaši najgloblji notranjosti so stalni občutki nemoči in besa. Verjetno čutite strah pred zavrnitvijo, ki vas kar preplavlja. Ne bojte se ji povedati, kako bi se vi počutili, če bi si res kaj naredila. Povejte ji, kako prestrašeni in vznemirjeni ste. Povejte ji, zakaj si prav vi želite, da bi ona še živela. Povejte ji, kako pomembna je za vas. Vaš iskren, human pristop je lahko izredno pomemben faktor pri njeni odločitvi za življenje. In če boste čutili, da ne zmorete več, da ste dosegli skrajno mejo, ji odkrito povejte, da boste morali oditi, če bo samomor dopustila kot lastno opcijo.
Zelo pomembno je, da si poiščete lastno pomoč in podporo, tako da se lahko tudi vi soočite s svojimi občutki, da se naučite, kaj sploh še lahko naredite, da bi pomagali. Poglejte naokrog. To je morda najpomembnejše, kar lahko storite.
Toda na koncu, če se je nekdo odločil za samomor, mu tega ne more nihče preprečiti. Če se bo preživela ubila, bo to tudi za vas izredna tragedija in morali boste najti način, kako preživeti brez nje. Toda njeno dejanje ni vaša krivda. Ne morete nadzirati nekoga drugega pri njegovi odločitvi glede življenja ali smrti.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli