Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:15 Naslov sporočila: VEČ O SPOLNI ZLORABI

VEČ O SPOLNI ZLORABI

»Če ste v zvezi z nekom, ki se je šele pričel ukvarjati z incestom, še sploh ne veste, v kakšen pekel se spuščate. Vse se spremeni. Nihče ne okreva po povsem enaki poti. Lahko Vam rečem: 'Tako se je zgodilo meni in mojemu partnerju,' toda Vaša izkušnja je lahko popolnoma drugačna.«

»Bil sem čisto paničen, ko so se pri njej pojavili prvi spomini. Nato je vse skupaj postalo zastrašujoče.«

»Pravkar sem pomislil, 'Jezus Kristus, če je res vsak njen spomin odraz njenega doživljanja, potem je pravo čudo, da je sploh še živa.'«

KAKO SE POJAVIJO SPOMINI
Zakaj je trajalo kar dvajset let, preden so se pri moji ljubljeni pojavili spomini na spolno zlorabo iz otroštva?

Eden izmed najmočnejših in najbolj učinkovitih obrambnih mehanizmov, da otroci preživijo po spolni zlorabi, je ta, da vse skupaj porinejo stran od sebe, kot da se to sploh ni zgodilo. Otroci preprosto pozabijo na zlorabo; spomin nanjo zapišejo v tisti del samega sebe, ki ni dostopen zavestnemu razmišljanju. To sicer ni vedno res; mnogi otroci nikoli ne pozabijo, kaj se jim je zgodilo. Toda mnoge preživele odraščajo brez spominov na zlorabo. Njihovo življenje je sicer vedno pod vplivom zlorabe, vendar ne vedo, zakaj se prestrašijo, če se jih kdo dotakne, zakaj odrežejo od sebe svoja čutenja ali se bojijo ljudi, ki jih ljubijo. Potem pa nenadoma, deset ali dvajset let pozneje, se ti pokopani otroški spomini zopet pojavijo na površju, pogosto s tem povzročijo pravo revolucijo v njenem življenju (in tudi vašem).
Morda je za vas spoznanje, da lahko spomini »kar izpuhtijo v zraku«, nenavadno in nesprejemljivo, toda proces odkrivanja travmatičnih spominov leta zatem, ko se je dejanska travma zgodila, sodi med dobro raziskane in dokumentirane procese med psihološkimi fenomeni. Nihče ne ve, zakaj nekdo nikoli ne pozabi, zakaj se pri nekom pojavijo spomini po petih letih, pri nekom pa lahko traja 25 let ali več.
Za nekatere preživele je nujno pomembno to, da se oddaljijo od zlorabe (in storilca), tako da se počutijo dovolj varne, preden lahko spomini privrejo na površje. Druge se spomnijo v času osebne življenjske krize. Neki moški je rekel: »Vse to je bilo podobno do vrha naloženi omari. Vrata preprosto niso več zdržala notranje teže.«
Spomini se lahko sprožijo na različne načine: zaradi TV oddaje, zaradi članka v reviji, zaradi filma (n.pr.: »The Color Purple« ali »Nuts«), zgodbe o zlorabi otroka, ki živi v bližini ali pripovedovanja s strani prijateljice. Obstajajo tudi preprostejši sprožilci kot na primer: lajanje psa (če je pes lajal takrat, ko je do dejanske zlorabe prišlo), zadah po viskiju iz ust sogovornika, v trenutku budnosti sredi noči, ko preživela doživi nočno moro in se na ta način spomini na zlorabo vrnejo.
Smrt storilca ali drugi pomembni dogodek v matični družini je prav tako lahko takšen sprožilec. Preživela nevarnosti ne čuti več; storilec je ne more več prizadeti. Morda se spomni po smrti svoje matere, ker z odkritjem resnice matere ne bo mogla več prizadeti. Tudi vsaka večja izguba ali življenjski prehod lahko obudi spomine na izgube v otroštvu – izguba nedolžnosti, izguba zaupanja, izguba samega sebe.
Spomini so uskladiščeni v telesu, na površje jih lahko spravi tudi fizični dotik. Če se dotaknete preživele na točno določen način, tako da se pogrezne vase, da se izgubi, ali pomisli, da je na njej njen starejši brat, ki je spal na sosednji postelji v njenem otroštvu. Preživele se spomnijo med masažo, telesnimi vajami (terapije zato združujejo dotike in gibanje, fizične telesne vaje, druge spremembe v telesu, na primer: večja izguba telesne teže).
Občutek, da so delale slabo s svojim telesom, bolečina, izguba nadzora zaradi medicinskih raziskav ali bolezni, operacija, anestezija, vse to lahko prebudi spomine. Tudi obisk pri zobozdravniku je lahko sprožilec ali izraziti travmatični dogodek za preživele, ki so bile oralno zlorabljene. Enako velja za obisk ginekologa ali pri kašnem drugem pregledu.
Starševstvo lahko preživelo spomni na lastno otroštvo: ko imamo sami otroke, se pogosto bolj spominjamo svojega otroštva. Mnogo moških preživelih poišče pomoč terapevta takrat, ko zvedo, da bodo postali očetje, ker živijo v prepričanju, da bodo kot zlorabljeni otroci tudi oni zlorabljali svoje otroke (kar pa NI res). Pri ženskah je lahko sprožilec tudi nosečnost: njeno telo se spreminja, sprememb ne more nadzorovati, izkušnje jo vrnejo v preteklost. Preživele se pomnijo zlorabe takrat, ko njihovi otroci pridejo v leta, ko so bile same zlorabljene ali pridejo same v leta, v katerih je bil storilec takrat, ko se je zloraba zgodila. Hčerka napolni štiri leta in v materi se nenadoma prebudijo slike iz otroštva (»flashback«). Moški, ki je bil zlorabljen pri štirinajstih, se spomni takrat, ko njegov lastni sin pride v puberteto. Ali pa se spomni takrat, ko začuti, da mora zavarovati naslednjo generacijo pred nevarnostjo zlorabe s strani storilca.
Ko preživele prekinejo svojo zasvojenost od alkohola, cigaret, drog, seksa ali hrane, se pogosto soočijo s svojimi spomini v obdobju zgodnje treznosti. Če so bile v mladosti trpinčene – posiljene, oropane, pretepene ali nagnane iz službe – pozneje, ko se čutijo nemočne, lahko to prinese spomine na površje.
So pa še drugi sprožilci. Vsi se staramo, toda le v določenih življenjskih obdobjih se soočamo z izgubo moči in statusa. Ko se srečamo s podobnimi občutji – izgubo nadzora, samospoštovanja in dostojanstva – lahko to odzveni z zgodnjimi otroškimi spomini na zlorabo.
Ni pravega načina ali časa za spomin preživele. Spominov ne moremo prisiliti, da bi se pojavili na površini – pa naj bo to po petih, desetih ali tridesetih letih – takrat je pravi čas, da se preživela sooči z njimi.
Vi kot partner si morda mislite, naj zginejo ti spomini tja,od koder so prišli (tudi preživela bi se pogosto strinjala z vami), vendar mislim, da je potrebno poznati lastno zgodovino. Sovražim spomin na lastno zlorabo! Sovražim način, na katerega so ti spomini obrnili moje življenje na glavo, toda na koncu mi je všeč dejstvo, da moje nore izkušnje iz življenja nenadoma postajajo smiselne.
Morda greste skozi obdobje, ko poskušate zavračati spomine preživele. Zaradi tega, da ji boste lahko v pomoč, se čim bolj podučite o procesu spominjanja, da ji boste sploh lahko verjeli. Preživele so zanikale in se oddaljile od večjega dela svojega življenja; če želite biti v pomoč, se boste morali prebiti tudi skozi svoje lastno zanikanje in nesprejemanje resnice.

IZGUBA SPOMINOV
Ali se morajo spomini povrniti v celoti, da bi preživela okrevala?

Ne. Okrevanje je možno tudi brez podrobnih spominov glede same zlorabe. Nekatere preživele doživijo popolno obnovitev zlorabe, druge se dokopljejo le do čudnega občutka bolečine v svojem želodcu. Kritična masa informacij je tisti obseg sledi do spominov, ki preživelo prisili, da se sprijazni s tem, da je do zlorabe resnično prišlo. Sledi so lahko povezane z družinsko zgodovino, luknjami v spominu, stvarmi, ki so ji predstavljale sprožilce prej v življenju, posledice zlorabe, ki se kažejo pozneje v življenju, reakcije na zgodbe drugih preživelih, pa tudi koščki vizualnih, glasovnih ali telesnih spominov. Za vsako preživelo so koščki sestavljanke drugačni.
Preživele, ki imajo dosti vizualnih spominov (slik dejanske zlorabe), se počutijo pogosto preplavljene s slikami. Tiste, ki slik nimajo, si želijo, da bi jih imele; minimizirajo ali zanikajo sledi, ker niso v obliki vizualnih spominov. Odraščamo v dobi, ko je vizualna predstavitev zelo pomembna, zato pogosto mislimo, da je edino vizualni spomin resničen. Toda to ni res.
Za preživelo je najbolj važen trenutek pri okrevanju takrat, ko si prizna: »Da, zgodilo se je. Posledice zaznamujejo moje življenje. Sprejemam dejstvo, da sem bila zlorabljena in si obljubljam, da bom okrevala, čeprav se ne spomnim vseh podrobnosti.« Spomini za okrevanje niso nujni. Odločnost, volja in pogum pa so!
Za vas kot partnerja bo sprejetje dejstva, da je do zlorabe prišlo, čeprav spomini niso jasni, še toliko težje. Vsi smo gledali kriminalke kot sta »Perry Mason« ali »Columbo«; dobro poznamo, kakšni morajo biti dokazi, da nekoga obdolžimo zločina. Zelo se otepate dejstva, da bi obtožili svojega tasta, da se je nekaj zgodilo dvajset let nazaj, samo zaradi tega, ker ima vaša ljubljena občasne napade panike ali nočne more. Pa ravno to morate storiti. Žal spolna zloraba otroka (sploh če se je zgodila dvajset let nazaj) ne pusti nikakršnih konkretnih dokazov.
Naravno je, da dvomimo: toda na koncu, če hočete biti njen podporni člen, morate najti način, da boste tudi sami verjeli v to, da je do zlorabe dejansko prišlo, čeprav preživela ne zmore odkriti vseh svojih spominov. Preživela je že sama polna svojih lastnih dvomov; ne potrebuje še vaših, da bi se še z njimi ukvarjala.
Če se boste trudili najti neizpodbitne dokaze, nehajte čakati na popolni spomin. Poglejte raje na posredne posledice zlorabe ali na okoliščine, v katerih se je ta zgodila, na podobnosti vaše zgode z zgodbami, opisanimi v tej knjigi. Še enkrat preberite poglavje o zanikanju. Preberite tudi zgodbe partnerjev. Njihove besede in ugotovitve naj vam dajo moč, da boste verjeli.

Vili

IZOGIBANJE ODGOVORNOSTI STORILCEV
Zakaj se storilci izognejo odgovornosti in kazni?

Storilci se izognejo odgovornosti in kazni predvsem zaradi splošnega zanikanja spolne zlorabe v naši kulturi. Do nedavnega (ponekod še danes) se je spolna zloraba omenjala kot izredno redko dejanje, ki je v osnovi nenevarno. Spolna zloraba otrok, pa tudi njihovo pretepanje, psihično in drugo telesno zlorabljanje se racionalizira, opravičuje, ne obsoja.
Toda tudi znotraj naše družbe so se pričeli oglašati ljudje, ki pravijo »NE« vsakršnemu psihičnemu, telesnemu ali spolnemu nasilju. Toda ti glasovi so še zelo redki. V mnogih deželah je kazen za spolno zlorabo le ta, da storilcem nataknejo lisice in jih privedejo pred sodnika. Potem plačajo varščino ali dobijo le pogojno kazen. Večini ni potrebno niti v kakšen program zdravljenja. Kazen za spolno zlorabo otrok ne ustreza teži zločina.
Obsodba storilca za spolno zlorabo otroka je izredno težka, postaja celo vse težja. V sodnih sistemih so pogovori o tem, kako sploh obravnavati spolno zlorabo otrok!? Izjave otrok so v mnogih deželah še neverodostojne, sodni postopki travmo teh otrok samo še dodatno povečujejo. Otroke strašijo pred odkrivanjem resnice, podporni sistemi v socialnih službah in na sodiščih so pogosto povsem brezmočni.
Zakaj se storilci tako zlahka izognejo kazni? Zato, ker so storilci spoštovani člani skupnosti; zato ker so poslovno uspešni in jim družina stoji ob strani; zato ker so matere in 'matere ne zlorabljajo svojih otrok'; zato, 'ker je moški gospodar v svoji hiši'; zato, ker tega nihče ne želi videti: sosedje se raje obrnejo stran, družinski prijatelji si ne želijo nakopati problemov, učitelji se bojijo za svoje službe, pediatri raje vse prikrijejo, sosedje želijo ohraniti mir, duhovnik jim govori, naj molijo za odpuščanje, socialne službe so preobremenjene in trgovci ne vedo, kaj naj storijo.
Zakaj se storilci tako zlahka izognejo kazni? Zato, ker 'ni lepo, da bi se pogovarjali o takšnih stvareh', zato ker 'otroci pretiravajo', 'saj je kar prosila za to', 'majhne deklice so tako zapeljive', 'fantom se to ne dogaja' in 'to se dogaja le v drugih domovih, pri nas pa ne'. Zato!
Če pomislimo na vse posledice spolne zlorabe, na izgubljene potenciale, na strašne občutke krivde, ceno, ki jo plačujejo posamezniki in celotna družba, je zares povsem nerazumljivo, da zlorabe še dopuščamo. Pa ravno to počnemo. Če želimo to spremeniti (vsakih deset let imamo v družbi novo generacijo novih žrtev), moramo storiti več kot le groziti preživelim, ki so že bile zlorabljene (na srečo to ni pogosto). Moramo stopiti v akcijo in spremeniti osnovne predpostavke in stališča. Če tega ne bomo storili, se bo vprašanje: »Zakaj se storilci tako zlahka izognejo kazni?« pojavilo tudi pri naših vnukih in pravnikih in tudi oni se bodo čudili, zakaj, ko se jim bo dogodilo isto!?

NEODGOVORJENA VPRAŠANJA
Ne razumem, kako lahko nekdo fizično ali spolno zlorablja neko drugo človeško bitje, še posebej če gre za družinskega člana. Preprosto ne dojamem.

Tudi jaz ne. To je eno izmed najbolj zapletenih življenjskih vprašanj sploh. Sprejetje dejstva o zlorabi je v meni postavilo vprašanje o vseh domnevah, kaj je tisto, kar iz nas naredi ljudi. Anna Fank je v času nacizma napisala v svoj dnevnik: »Ljudje so po srcu v osnovi dobri.« Toda takšna dejanja me čudijo.
Zakaj nekateri uporabijo svojo bolečino za to, da naredijo nekaj lepega, drugi pa uničujejo človeška življenja? Zakaj ena izmed preživelih naredi samomor, druga pa se privleče skozi peklensko luknjo živa? Zakaj se ena preživela sooči z zlorabo, druga pa jo še naprej zanika? Kako lahko oče posili svojo lastno hčerko? Kako lahko mati trpinči svojega lastnega sina? Ali kakor je preprosto rekel neki partner: »Kako lahko kdorkoli stori kaj tako peklenskega?«
Kot intelektualka bi lahko navajala kar nekaj razlogov, zakaj se takšne stvari dogajajo. Spregovorila bi lahko o stvareh, ki otrokom pomagajo, da preživijo: stara mama, ki ima otroka resnično rada, duhovna povezava, ki jo otrok občuti ob petju v cerkvenem pevskem zboru. Lahko bi napisala tudi kaj o bolečini očetove nerazrešene bolečine in travme, predvidevala bi lahko njegovo lastno bolečino, ki jo čuti ob plazenju v hčerkino posteljo. Lahko bi Vam rekla, da storilci zlorabljajo zaradi tega, ker so bili tudi sami zlorabljeni kot otroci, toda to ne bi pojasnilo dejstva, zakaj toliko preživelih nikoli ne zlorablja svojih otrok, v svojem življenju postanejo celo njihovi zaščitniki. Lahko bi vam spregovorila o politični in moralni kulturi v naši družbi, kulturi, v kateri se zlorabe dogajajo. Lahko bi spregovorila o zgodovini otroških spolnih zlorab in dokumentirala institucionalni vidik spolne zlorabe otrok. Toda nič od tega mi ne more razložiti preprostega človeškega dejanja: kako lahko storilec ponoči posili svojo hčerko in se zjutraj vstane, kot da se ni nič zgodilo!?
Zame vsako vprašanje poraja nova, še bolj zapletena vprašanja: Zakaj? Zakaj živimo v svetu, kjer se dogajajo takšne reči? Zakaj ne spoštujemo in varujemo svojih otrok? Zakaj je bilo toliko ljudi, ki jih imam rada, spolno zlorabljenih? To so vprašanja, s katerimi se boste soočali na tisoče različnih načinov.
Če ste v intimni zvezi s preživelo, vam bo to porajalo vprašanja, ki bodo zamajala vaša najgloblja prepričanja in vrednote. Nihče vam ne more ponuditi spiska pravilnih odgovorov. Morali se boste spoprijeti s temi vprašani v svojem lastnem srcu in mislih, dokler ne boste našli resnice, s katero boste lahko preživeli.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:16 Naslov sporočila: ODPUŠČANJE

ODPUŠČANJE
Moja partnerka obupuje, ker ne zmore stopiti preko zlorabe, ker si ne more predstavljati, da bi lahko svojemu očetu kadarkoli odpustila za to, kar ji je storil. Zataknila se je in tudi jaz se počutim povsem v krču. Kaj naj stori?
Odpuščanje, ki ga pogosto priporočajo dobromisleči ljudje (pa tudi tisti, ki ne mislijo dobro), ni potrebna stopnja za proces okrevanja. Toda pogosto marsikatera preživela najde moč za odpuščanje povsem po naravni poti, ko se prebija skozi določeno stopnjo okrevanja. Toda: storilcu za lastno okrevanje sploh ni potrebno odpustiti! Odpuščanje je osebna odločitev in osebno izkustvo, toda to ne predstavlja konca procesa okrevanja ali končnega cilja pri okrevanju.
Pomembno za preživelo je predvsem to, da razčisti in razreši svoj odnos s storilcem. Razrešitev lahko vsebuje postavitev jasnih meja in razmejitev, da pošlje storilca pred sodišče, prekinitev vseh zvez s storilcem ali pa celo to, da najde način za spravo s storilcem. Toda ni potrebno, da v to vključi odpuščanje.
Ljudje mi pogosto govorijo: »Toda če ne odpustite, boste celo življenje hodili naokrog po svetu zagrenjeni in besni.« Osebno v to ne verjamem. To ni moja lastna izkušnja. Nikoli nisem odpustila svojemu staremu očetu, da me je spolno zlorabljal, pa se zaradi tega ne počutim nič zagrenjena. Sovražim, kar mi je storil. Želim si, da tega ne bi počel. Toda ne hodim naokrog samo z mislimi na to, kaj se mi je zgodilo. Sedaj je že mrtev, v mojih mislih je zelo daleč, stran od mene. Nadaljujem s svojim življenjem in okrevanjem. Zelo redko se še spomnim nanj.
Nekaj, kar preživele najbolj pogosto slišijo (zopet predvsem od dobromislečih ljudi, ki jih podpirajo), je to, da naj odpustijo zato, ker so bili verjetno tudi storilci v otroštvu zlorabljeni. Tudi ta argument me ne prepriča. Ali kakor je rekla preživela:
»Dovolj mi je tega sranja, da moram poslušati, kako so bili storilci tudi sami zlorabljeni. Tudi jaz sem bila zlorabljena, pa zaradi tega nisem nikogar zlorabila naprej! To, da se ti je to nekoč zgodilo, ni opravičilo za to, kar počneš!«
Tudi če storilci zanikajo zlorabo ali ne priznajo, da je šlo za nekaj slabega, se od preživelih pričakuje odpuščanje. Ali kot je lepo povedala ena izmed preživelih:
»Zakaj naj bi odpustila nekomu, ki nikoli ni priznal, da me je prizadel in mu zaradi tega ni žal? Dokler ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, ne morem niti pričeti misliti na to, da bi mu lahko odpustila.«
Mnoge preživele se ukvarjajo z odpuščanjem tudi zaradi svojega verskega prepričanja. Kristjani (pa tudi nekatera druga verstva) verjamejo, da je odpuščanje vrlina. Če se kot preživela ukvarjate z vprašanjem odpuščanja, vam lahko ponudim izjemo pismo, ki sem ga prejela s strani krščanske skupnosti, ki na povsem novi način interpretira povezavo med spolno zlorabo in odpuščanjem. To pisanje toplo priporočam vsem, ki imajo probleme z umestitvijo tega v svoj vrednostni sistem.
Morda najbolj jasno sporočilo glede odpuščanja pa je pismo, ki sva ga z Ellen Bass prejeli po izidu knjige »Pogum za okrevanje«. V njem je avtorica opisala dilemo odpuščanja bolje kot kdorkoli doslej. Posvetite se tudi pomenu samega pisma. Vprašajte se ali ga je napisala zagrenjena oseba:

Dragi Ellen in Laura,

Več kot eno uro sem stala v knjigarni pred polico s knjigami za osebno samopomoč in izbirala med različnimi naslovi, ki bi mi lahko pomagali naprej. Še vedno sem bila pod vtisom odpusta iz kriznega centra. Moj medaljon z »vedrimi molivci« je bil še topel od energije, ki sem jo prejela od članov terapevtske skupine, ko sem se od njih poslavljala.
Potrebovala sem pomoč, toda knjige, ki mi jo je priporočila moja svetovalka, nisem našla. V tistem trenutku je moj mož iz police vzel »Pogum za okrevanje« in jo dodal na kup knjig, ki sem jih prej že sama izbrala preko naslovov, ki so se me najbolj dotaknili.
To je bila najboljša stvar, ki se mi je v zadnjih letih zgodila! Vidve obe in vse vajine »pogumne ženske« so bile prav tam z menoj, od nekdaj. Rada vas imam zaradi tega, ker ste mi omogočile, da sem zlomila spone, ki so me omejevala skoraj pol stoletja…. SVOJEMU OČETU NISEM NIKOLI ODPUSTILA! Moj terapevt se je strinjal z menoj, da sem mu odpustila na intelektualni ravni, toda želel je tudi to, da razmišljam o njegovih dobrih straneh, o tem, kako sem ga imela rada, toda to za mene ni bil pristop, ki bi mi olajšal mojo pot. Preprosto ni se mi zdelo prav – najbolj zaradi tega, ker sem globoko v sebi prepričana, da je incest neodpustljiv.
Ko sem se pričela zdraviti zaradi alkoholizma, še nisem vedela, da se bom morala soočiti tudi z drugimi problemi, ne le z alkoholom. Nisem razpoznala, da je alkohol le prekrival neskončno množico travm, s katerimi sem se morala soočiti! Sedaj vem, da se je incest zarinil vame dosti bolj globoko kot zasvojenost z alkoholom. Moja nova ranjenost je bila tako srhljiva, da sem se kar naježila, da bi se kakorkoli zavarovala, toda ponovno rojena jeza in zamera sta bili gorivo, ki sta mi pomagali, da sem se prebila preko.
Zahvaljujem se vam za mojo novo svobodo. Sedaj lahko okrevam… Pravzaprav sem že okrevala. Kar dol boste padli, ko boste videli 58-letno babico na smučeh, ki sproščeno vpije: »WhaaHOO! Sploh mi ni treba odpustiti temu staremu fukaču!«

In podpis pod pismo: »Vaša v novem življenju.«

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:16 Naslov sporočila: FEMINIZEM IN ZLORABE

FEMINIZEM IN ZLORABE
Nisem antifemninist, toda nenehno govorjenje o feminizmu me že utruja. Zakaj se še povečuje?

Feminizem je v osnovi gibanje, ki je zaznalo pritiske, ki se izvajajo nad ženskami in pomaga ženskam, da odkrijejo svojo moč. Feminizem zaradi tega odkrito izziva institucije, ki hočejo ohraniti ženko tam, »kjer ji je mesto«. Zaradi tega se vedno poteguje za enakopravnost žensk in pravico, da same odločajo o svojem življenju. Boj proti nasilju nad ženskami je torej osnova feminističnega gibanja, zaradi tega govorijo o posilstvih, pornografiji, spolni zlorabi, trpinčenju in zlorabi otrok tudi v širši družbi. Preživele bi še naprej trpele v tihoti, če ne bi bilo na voljo dovolj informacij, njim v pomoč, ki se širijo predvsem znotraj feminističnega gibanja. Vsak izmed nas, ki se ukvarja z dobrobitjo preživelih, mora biti globoko hvaležen feminističnemu gibanju. Danes se o »okrevanju« in »urejanju svojega lastnega življenja« ne bi pogovarjali, če tega ne bi sprožilo feministično gibanje.
Ko se preživela sooča s svojo bolečino in se zave, da so bili milijoni drugih žensk enako prizadetih, je jeza njihov naravni odziv. Najboljša stvar, kar jo lahko s to jezo naredi, je to, da jo usmeri nazaj v svet, ki jo je prizadel. Morda bo tako razumela, da nasilje nad ženskami in otroci ni individualna stvar; je sistemska: naša kultura dovoljuje, da se to nadaljuje. Dokler sistem, v katerem živimo – sodišča, zakoni, družine, izobraževanje – ne bo zmogel učinkovito ukrepati, se bodo zlorabe žensk in otrok nadaljevale. Če preživela prepozna obstoj zlorabe v naši kulturi in prične razumevati njene posledice (ogromni delež prebivalstva postaja pasivna žrtev), je povsem naravno, da se politično opredelijo.
Vsem preživelim, tako ženskam kot moškim, priporočam, da se strogo opredelijo proti zlorabi tudi s političnega stališča. Upam, da boste tako storili tudi vi. To je edini način, da zaustavimo zlorabe.
Kot moški partner v zvezi s preživelo, je za vas osebno morda težko, da pričnete govoriti o zlobi moških storilcev. Neki partner je to razložil:
»Postala je mnogo bolj občutljiva glede poročanja o nasilju nad ženskami v medijih. Je zelo jezna na moške in ženske, na njihovo vlogo v svetu, odgovornost moških za nasilje, trpinčenje, vojne. Moški z njo ne morejo dobro shajati. O njih razmišlja kot o vzrokih za večino slabega na svetu. Tudi jaz spadam v to kategorijo, samo zato, ker sem moški.«
Morda se boste počutili tudi osebno ogroženega, ker bo preživela iskala lastno samostojnost, ker bo postajala jezna, ker se bo znala postaviti zase. Čeprav vam bo to tuje in tega ne boste mogli sprejemati, je to zelo važen del njenega okrevanja. Prihaja do stika z lastno močjo. Namesto, da bi se počutili ogroženo, poiščite pot, po kateri jo boste podpirali. Vprašajte se: »Ali imam jaz v najinem razmerju več moči in nadzora?« »Ali ima kakšne prednosti od tega, ker sem v razmerju z nekom, ki se mi ne zna zoperstaviti?« »Kakšen občutek bi imel, če bi se odpovedal delu svoje moči?« »Ali sem pripravljen to storiti?« Zakaj da oz. zakaj ne?«
Mnogi moški začutijo olajšanje, ko se odpovedo globoko usidrani spolni vlogi, ki bi jo naj igrali. Niso vsi moški taki, da bi želeli biti dominantni in imeti nadzor. Da boste uravnotežili potrebo po nadzoru v vašem razmerju, si vzemite čas in raziščite druga področja vaše notranjosti, ki so bila morda globoko zakopana zaradi vsiljene vloge »odgovornega, nadzirajočega, razumskega moškega«. Morda boste začutili veliko olajšanje ob ugotovitvi, da tudi vi lahko storite kaj proti nasilju, ki so ga zagrešili drugi moški. Mnogi partnerji na delavnicah so rpovedali, da se globoko sramujejo svoje moškosti. »Ko sem spoznal, kaj vse moški delajo otrokom,« je rekel neki partner, »si preprosto nisem želel biti več moški.«
S svojim zgledom je spodbudil tudi druge moške v skupini, da so ustanovili »skupino proti nasilju«, ki se ukvarja z izobraževalnim in svetovalni delom. Na fakultetah je imel serijo delavnic za mlade moške, da bi izkoreninil posilstvo na zmenkih. Pridružil se je preživelim v želji, da udarijo nazaj, skozi proces je postal moški, na katerega je lahko bil ponosen. Z vsemi temi dejanji je tudi sam postal feminist.
Cilj tega dela je ustavitev zlorab, ne samo to, da se zacelijo že narejene individualne rane. Če ljubite preživelo, katere okrevanje je vezano na to, da se zoperstavi zlorabam, ki se posveti dogajanju, imate le dve možnosti: da ji stojite ob strani ali pa se umaknete. Če imate resnično radi preživelo, s katero živite, se ji pridružite, da bosta skupaj udarila nazaj.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:17 Naslov sporočila: »TAKŠEN SI KOT DRUGI MOŠKI«

»TAKŠEN SI KOT DRUGI MOŠKI«
Kako se naj spoprimem z očitkom, da »sem takšen kot drugi moški«?

Odgovor je odvisen o tega, kakšen moški v resnici ste. Na žalost, kadar ženske posplošujejo moške značilnosti, nekateri moški dejansko padejo v stereotip – dominantni, nadzirajoči, kruti in nasilni. Kot je povedal eden izmed partnerjev:
»Zakaj smo moški nasilni? Z ljubimcem sva šla gledati film 'Rojen četrtega julija'. In tam je razlog, zakaj postane moški nasilni. Moški smo rojeni za vojno in pobijanje. Toda moški nismo rojeni ubijalci. Ko pridemo iz materinega trebuha, še nismo usposobljeni za posiljevanje in pobijanje. Nismo taki. Samo programirani smo. Včasih moram tudi sam sebe spomniti na to.«
Če je bil nekdo stalno prizadet s strani nekega spola, lahko razumemo, da vsem osebam tega spola pripiše iste karakteristike. (tudi ženske dobijo takšne »priponke«.) To je način samozavarovanja, pot do tega, da nikoli več ne bi bili prizadeti na isti način. Kakor vsi ostali predsodki, ima tudi ta korenine v razmerah našega otroštva.
Če vam preživela reče: »Takšen si kot drugi moški,« najprej pomislite ali je kaj resnice v njenih besedah. Če se še vedno čutite prizadeti zaradi nepravične primerjave z moškimi, s katerimi vas primerja, ji predstavite razlike, ki vas dejansko delajo drugačne od moških, ki so jo zlorabljali. Povejte ji, da vas zelo boli, ker vas hoče strpati med moške, med kakršnimi vi sebe ne vidite. Povejte ji, da niste takšne vrste moški.
Če preživela ob vas ne mara moških, vi pa ste moški, se boste morda tudi vprašali, zakaj ste ob ženski, ki moške omalovažuje. Morda je nekje v globini vas tudi mržnja do vas samih. Morda je sedaj čas, da boste naredili kaj dobrega za uveljavitev vaše moškosti.
Če so moški stalno prizadeli preživelo, je njen zaključek, da so moški tisti, ki prizadenejo, ki so nevarni, povsem na mestu. Čeprav vi niste niti nasilni niti dominanti, ste morda prvi moški iz kroga izven stereotipa, kakor si ga je postavila. Čas in izkušnja moške drugačnosti ji bosta sčasoma pomagala preko prepričanja, da so vsi moški enaki. Preko razmerja z vami bo lahko spoznala, da so lahko posamezni moški drugačni in vredni zaupanja. In to je najbolj dragoceni dar, ki ji ga lahko ponudite.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:18 Naslov sporočila: KULTNA ZLORABA

KULTNA ZLORABA
Kakšne so posledice kultne zlorabe? Ali bo moja ljubljena še kdaj našla svojo dušo?

Kultna zloraba ima zelo dolgoročne posledice za žrtev. V primerjavi s problemi večine preživelih po spolnih zlorabah ali incestu, se preživele po kultni zlorabi srečujejo še z rezultati »pranja možganov«, pogostim ustrahovanjem, ekstremnim poniževanjem, oropanjem čustev, lakoto, prisilnim zauživanjem drog, ekstremnim mučenjem in travmo zaradi tega, ker so bili prisiljeni sodelovati v mučenju ali zlorabljanju živali ali celo otrok. Povedali so jim, da so prostovoljno sodelovali pri teh dejanjih; da so slabe in da nimajo druge možnosti kot da se pridružijo kultu. Mnoge otroške žrtve so se že rodile in odraščale v okolju, kjer sta starša pripadala kakšnemu kultu; bile so sistematično podvrženi kultnemu zlorabljanju že od malega.
Kultne preživele pogosto iščejo beg v smeri alkohola, drog in disociacije (izrivanje spominov, ki jih pripišejo drugim, lahko tudi drugim osebnostim v samih sebi – multiple osebnosti).
Žrtve, ki poskušajo ubežati kultu, pogosto dobivajo postpsihotične sugestije, da morajo narediti samomor, da morajo znoreti ali se vrniti v kult, vse je bolje kot do, da bi spregovorile o svojih izkušnjah. Tudi kadar žrtve kultne zlorabe uspejo prekiniti stik s kultom in se izognejo nadzoru kulta nad njihovim lastnimi mislimi, jim ljudje redko verjamejo, predvsem zaradi izredne krutosti storjenih zločinov. Nihče ne mara verjeti, da nekdo prisili otroka, da ubije dojenčka, ko so mu starejši povedali, da preprosto to mora storiti, drugače bo prišel Satan in ga odpeljal. Mnogi terapevti, sodno osebje, sodniki in odvetniki raje verjamejo, da žrtve kultnih zlorab trpijo zaradi halucinacij; da so njihovi spomini le njihove lastne fantazije. To postavlja preživele še v dodatne travme.
Zaradi izrazitega vpliva na to, da ne smejo nikoli povedati in zaradi nadzora njihovih misli, se izkušnje iz teh zlorab prikažejo najpozneje v procesu spominjanja. Mnoge, ki so bile kultno zlorabljene, se prej spomnijo otroške spolne zlorabe ali incesta, toda po drugi strani vedo, da njihovi spomini še vedno ne razlagajo njihovih občutkov. Še vedno jih preplavljajo spomini na nasilne rituale. Mnoge pripelje to do spominov na kultno zlorabo.
Kultno zlorabljene pogosto tudi v odrasli dobi trpijo zaradi nadzora njihovih misli. Poistovetijo se s kultom in se zaradi tega vidijo kot zlobne in slabe. Pred osnovnim občutkom ne morejo zbežati: ostali člani kulta jih vedno opazujejo in spremljajo vsako njihovo potezo. Zaradi tega je potrebno pri preživelih po kultnih zlorabah najprej razbiti takšen nadzor njihovih misli.
Okrevanje po kultnih zlorabah je v osnovi podobno kot okrevanje po drugih zlorabah. Res obstaja nekaj bistvenih razlik. Včasih preživele že okrevajo po otroški spolni zlorabi ali incestu in se šele potem v spominu prikaže tudi kultna zloraba. Ob jakosti spominov zaradi kultne zlorabe se lahko zgodi, da se preživela povrne v obdobje krizne stopnje v okrevanju. Stopnja terorja, ki jo občutijo preživele po kultni zlorabi, je običajno znatno večja kot pri ostalih zlorabah. Zaradi kultnega »programiranja« se lahko pri njih dlje časa pojavljajo destruktivne in samomorilske misli. Ker takšni satanski in podobni kulti predstavljajo indoktrinacijo v duhovno sfero preživele, ima pogosto prav duhovna sfera odločilno vlogo pri okrevanju. V primeru, da se preživela dejansko uspe oddaljiti od kultne zlorabe, je za njeno nadaljnje življenje bistveno, da z okoljem, v katerem je kultna zloraba nastala, nima več nikakršnega stika.
Preživele težko sprejmejo dejstvo, da se je zloraba zgodila in to na izredno brutalni način. Zato je že samo priznanje zlorabe izredno pomembno za nadaljevanje okrevanja, cel proces se lahko upočasni ali celo ustavi, če do takšnega priznanja ne pride. Tudi za vas kot partnerja je sprejemanje takšnih spominov izredno težavno. Izkušnje kultne zlorabe so zastrašujoče in se marsikomu zdijo neverjetne.
Ko sem prvič slišala za kultne zlorabe, mi je postalo slabo, bruhala sem zaporedoma tri dni. Moje telo je bilo zastrupljeno; iz misli in telesa nisem mogla izriniti teh slik. Nisem zmogla verjeti temu, kar sem slišala. Žal mi je bilo, ker sem sploh vprašala. Toda po treh dneh boja, ko sem poskušala slike izriniti stran od sebe, sem spoznala, da če hočem pomagati preživeli, moram premagati svoj lastni šok, svojo grozo in zanikanje ter se soočiti s tem, da se je to res zgodilo. Za to sem potrebovala tudi zunanjo podporo, tudi vi jo boste potrebovali.
Nimajo pa vsi partnerji problemov s sprejemanjem dejstva, da je do kultne zlorabe res prišlo. Noah ima drugačno izkušnjo:
»Nisem imel problemov s tem, da v kultno zlorabo ne bi verjel. V tistem trenutku, ko sva predelovala njeno spolno zlorabo, sem bil pripravljen verjeti karkoli. Bilo je podobno kot bi se vzpenjal po lestvi. Prej nisem vedel kaj dosti o nasilju. Nisem odraščal v nasilni družini. Toda potem sem srečal svojo ljubljeno, govorila mi je o tem, da je bila ves čas tepena, tako da sem se počasi navadil na to dejstvo. Očetje in matere pretepajo lastne otroke, jih udarjajo, mečejo po sobi. Ona je bila posiljena. To je bila že naslednja stopnja. Potem je ugotovila, da je bila spolno zlorabljena že kot otrok. V tistem trenutku mi tega ni bilo težko verjeti. Okrog mene je bilo še več preživelih. Slišal sem dosti o spolnih zlorabah in spoznal, da se to pogosto dogaja. In potem se je pojavila še ritualna zloraba. Šla sva na delavnico za preživele po ritualnih zlorabah. Bil je le naslednji klin na lestvi.«
Če ste v razmerju s preživelo, ki je preživela kultno zlorabo, se boste soočali z izredno intenzivnim procesom okrevanja. Podpora preživeli po kultni zlorabi bo za vas največji preizkus vaše ljubezni in vztrajnosti, najverjetneje se bo pri vas pojavil velik problem zavezanosti, saj vaše potrebe ne bodo zadovoljene. Pojavili se bodo trenutki, ko boste imeli vsega preko glave, ko boste razmišljali o odhodu iz razmerja. Povsem razumljivi so takšni občutki.
Med profesionalci je še vedno zelo veliko dvomov o resničnosti kultnih zlorab, toda povsod po državi se že pojavljajo usposabljanja v tej smeri. Vedno več terapevtov se usposablja tudi za delo s kultno zlorabljenimi. Možnosti in izkušnje se povečujejo. Tudi preživeli po kultnih zlorabah se organizirajo, pričeli so izdajati svoj časopis, sponzorirajo izobraževalne seminarje, skrbijo za pomoč drug drugemu. Sčasoma se bo tudi na tem področju pojavila večja podpora tudi za partnerje preživelih po kultnih zlorabah.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:18 Naslov sporočila: MULTIPLE OSEBNOSTI

MULTIPLE OSEBNOSTI
Kaj sploh so multiple osebnosti?

Kadar so otroci podvrženi ekstremni travmi v svojem otroštvu (kultna zloraba, sadistično mučenje, če so priče pri umoru, v nekaterih primerih spolnih zlorab), včasih razvijejo multiple osebnost. Če otrok ne more prenesti bolečine, ki jo izkusi in se s tem nikakor ne more soočiti, razvije v sebi novo osebnost, ki nase prevzame vso bolečino in je sposobna preživeti bolečo izkušnjo. Ta proces »notranjega razcepljanja« se lahko zgodi samo enkrat ali celo večkrat. Kot kreativni način preživetja po ekstremni zlorabi predstavlja sposobnost ustvarjanja nove osebnosti čudovito pričanje o zmožnostih, ki jih ponujajo človekove misli in njegova duševnost.
Razvoj novih osebnosti (včasih jih imenujejo »drugi«) je vrsta disociacije (razcepljanja, ločitve, distanciranja, odtujitve). Razcepljanje pomeni ločitev od samega sebe; je nekaj, kar vsi občasno počnemo. Ali ste se kdaj peljali po avtocesti in ste se znašli na pravem izvozu brez da bi se spomnili, kako ste prišli tja? Vprašajte svojo vest ali svoj »notranji glas«, kaj se je zgodilo? Ali ste bili povezani s svojim notranjim otrokom? Ali ste slišali karajoči glas svojih staršev, ki jih sploh ni bilo z vami? To so najbolj običajni načini razcepljanja.
Razcepljanje obstaja trajno v kontinuumu. Na eni strani je polnost zavedanja, bolj ko se pomikate po premici kontinuuma na drugo stran, bolj postajate medli, bolj ste odklopljeni; potem pride pritisk, možnost, da bolečo izkušnjo odstranite. Naslednja točka je razcepljanje, psihološki odgovor na preobremenitev z zaznavami; telo se avtomatsko odzove, ko nečesa ne more sprejemati. Zlorabljeni otroci (tudi ljudje v vojni ali pri prometnih nesrečah) pogosto govorijo o tem, kako so izkušnjo doživeli iz oddaljenosti: »Zdelo se mi je kot da nase gledam zgoraj izpod neba«. »Zdelo se mi je, da stojim daleč stran, nekje sredi riževega polja, in se gledam, kako držim puško in pritiskam na sprožilec.« To je razcepljanje. Ko se pomikamo po kontinuumu še naprej, se razcepljanje pojavlja še pogosteje. Na najbolj skrajnem koncu, ločene osebnosti prevzamejo nase izkušnjo travmatičnega dogodka. To je več kot le dramatični konec spektra, kakršnega predstavljajo tudi nekatere knjige ali filmi (Sybil, The Three Faces of Eve, When Rabbit Howls). Mnoge preživele imajo v življenju manjše travme prav zaradi tega, ker razvijejo v sebi multiple osebnosti in na njih preložijo del osebne travme.
Mnoge preživele se pogovarjajo s svojim notranjim otrokom ali s svojo notranjostjo; to pa še ne pomeni, da imajo razvite multiple osebnosti. Za diagnosticiranje multiple osebnosti morajo priti preživele dlje po premici kontinuuma, kjer so notranje razmejitve med posameznimi deli manj prepletene.
Preživele z multiplo osebnostjo so pogosto zelo uspešne, imajo mnogo talentov. Vsaka posamezna osebnost zadržuje v sebi del skupnega jaza, del spominov, del zgodovine, ki jo s sabo nosi preživela. Različne osebnosti imajo lahko različne starosti, razna nagnjenja in razne sposobnosti: ena je lahko nadarjen slikar, druga je lahko dober matematik. Ena izmed osebnosti se lahko nagiba k samomoru ali drugemu samouničevalnemu vedenju in nasilju; druga je lahko jezna; naslednja zapeljiva in spolno izzivalna. Ena ima lahko astmo; druga pa ne. Drugi so lahko moškega ali ženskega spola, otroci ali odrasli, imajo lahko različne spolne usmeritve.
Če želi preživela z multiplo osebnostjo okrevati, mora okrevati vsaka njena posamezna oseba, vsaka posamezna oseba mora iti skozi celi proces okrevanja. Naučiti se mora medsebojne komunikacije med drugimi, drugi si med sabo pričnejo izmenjevati informacije in izkušnje, ki jih nosijo s seboj za preživelo. Vsak del ima svoje mesto v sistemu: celo drugi, ki je nagnjen k samomoru ali samopoškodovanju, ima svojo funkcijo. Vsaka izmed osebnosti v osnovi skrbi za zavarovanje preživele; vsaka izmed njih ima svojo vlogo tudi pri okrevanju.
Ko prvič spoznate, da ima preživela multiple osebnosti, je to zelo strašljivo in obremenjujoče spoznanje. Mogoče vas bo zajela panika in boste začutili potrebo, da zbežite. Dovolite si tudi vsa takšna čutenja. Toda vzemite si tudi čas, da se podučite o tem, s čim (oz. s kom) imate opravka. Diagnoza multiple osebnosti še ne pomeni, da se bo preživela popolnoma spremenila; preprosto povedano pomeni to, da je vse tisto, kar ste vi doslej ob njej že občutili, dobilo imena. Čeprav je sedanje stanje videti izredno kaotično, ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Sčasoma preživele pridobijo sposobnost nadzora tudi nad drugimi in nad preklopom med eno in drugo osebnostjo.
Za nekatere partnerje pa je spoznanje, da ima preživela multiplo osebnost, celo razbremenjujoče: vaše razmerje je bilo že doslej polno norih presenečenj in pogosto ste imeli smešen občutek, da ste v razmerju z več kot eno osebo hkrati. Sedaj ste dobili ustrezno pojasnilo.
Čeprav niste terapevt preživele, boste verjetno dobili priložnost, da boste spoznali katere izmed drugih osebnosti (če jih niste spoznali že doslej). Ključ za komuniciranje z različnimi osebnostmi je v tem, da vsakokrat sprejmete osebnost, ki je pred vami, takšno kot je in se ji prilagodite. Pristopite k njim čimbolj človeško. Obravnavajte jih kot kogarkoli drugega: spoštljivo, pozorno, z zanimanjem. Spoznanja o multiplih osebnostih v preživeli so lahko zastrašujoča, vznemirljiva, žalostna, vendar včasih tudi smešna. Morda boste srečali otroke, za katere sploh niste vedeli, da jih imate; ljubimce, na katere sploh niste pripravljeni.
Žal se v javnosti in medijih ob omembi multiplih osebnosti zganja preveč histerije. Obravnavajo jih kot neke eksotične dogodivščine na televiziji ali v rumenem tisku. Zaradi tega je strah še toliko bolj upravičen, saj vas lahko napačno senzacionalistično poročanje povsem zmede. To je eden izmed razlogov, da si tudi vi poiščite kompetentno in profesionalno pomoč.
Če živite s preživelo, ki je v sebi oblikovala multiple osebnosti, je to znamenje večjega števila različnih zlorab. Zaradi tega je okrevanje daljše in traja kar nekaj let. Zavedati se morate, da boste tako vi kot preživela potrebovala dolgotrajno profesionalno pomoč, tako individualno kot skupaj. To ni nekaj, s čimer bi lahko sami opravili.
Diagnoza multiple osebnosti je še vedno izredno kontroverzna, mnogo strokovnjakov še vedno ne verjame, da fenomen sploh obstaja. V mnogih okoljih zaradi tega ni dovolj velike podpore; težko boste našli strokovnjaka, ki bo usposobljen za delo s preživelo, ki je razvila multiple osebnosti. Toda morate biti odločni in za preživelo poiskati ustrezno pomoč. Bodite uporni in se borite tako dolgo, dokler ne boste našli pomoči, ki jo preživela zasluži. Zahtevajte, naj vaš domači zdravstveni center usposobi katerega izmed svojih strokovnjakov za delo z multiplimi osebnostmi. Borite se tudi s svojo zdravstveno zavarovalnico, če ne bo šlo drugače.
Tudi preživele z multiplo osebnostjo so se pričele organizirati, ustanavljajo podporne skupine, iščejo nove možnosti. Preko kakšne izmed teh organizacij se boste lahko morda povezali tudi s partnerji, ki se ubadajo s podobnimi problemi.

Vili · Objavljeno: 13 Jun 2013 09:20 Naslov sporočila: ZLORABA S STRANI TERAPEVTA

ZLORABA S STRANI TERAPEVTA
Mojo ženo je spolno zlorabil njen terapevt. Krivi se za to in si govori, da bi ga morala zaustaviti. Bila je resnično depresivna po tem dogodku, vendar sedaj noče več k nobenemu svetovalcu. Zaskrbljen sem. Šla je po pomoč in ta tip je navalil nanjo. Sama sploh ne prepozna, da ni naredila ničesar narobe. Želim ga ustaviti. Ali lahko uporabim kakršnokoli legalno pot?

Spolne zlorabe s strani terapevtov so resni in nesprejemljivi načini zlorabljanja, ki se šele v zadnjem času jasno poimenujejo. O tem so se napisale knjige, sprejeli zakoni, organizirale konference in se objavile smernice s strani mnogih organizacij, katerih člani so terapevti in svetovalci. Te spremembe pomenijo velik korak v pravo smer, toda mnoge preživele so že doslej doživele spolno zlorabo s strani terapevtov, jo še doživljajo in jo bodo verjetno doživljale še v prihodnje.
Zaradi uravnoteženja položaja v terapevtskem razmerju je nesprejemljivo, da bi se med terapevtom in klientom razvila neka vrsta intimnega ali spolnega odnosa. To je razmejitev, ki bi jo morali upoštevati vsi terapevti, če spoštujejo kliente, ki k njim prihajajo po pomoč, toliko bolj pomembna je takšna razmejitev za preživele. Če terapevt prestopi to mejo in se spusti v intimni ali spolni odnos s preživelo, se dinamika zlorabe praktično podvoji – nekdo z večjo močjo manipulira s preživelo samo zaradi golega sebičnega namena, da poteši svoje potrebe.
Za marsikatero preživelo je njen odnos s terapevtom prvi neseksualni odnos, ki so ga kadarkoli imele. Zato je nujno, da tako tudi ostane. Tudi če se preživela zaljubi v terapevta ali ji je terapevt spolno privlačen, je delo terapevta tudi v tem, da ohrani profesionalni odnos in spoštuje razmejitev v odnosu terapevt – klient.
Preživele, ki so bile zlorabljene s strani terapevta, se pogosto počutijo osramočene in odgovorne za dejanje. Sploh če so se zavedale svoje privlačnosti in posebne pozornosti, ki jim jo je terapevt izkazoval, gledajo na zlorabo kot na »afero« in verjamejo,da je krivda njihova. Ker terapevtu zaupajo in so od njega odvisne, je za njih izredno težko sprejeti dejstvo, da je šlo za zlorabo in da je to izključna odgovornost terapevta. Gre za neke vrste ogledalo, ki odgovarja prvotni zlorabi.
Ko pa preživela takšen dogodek prepozna kot zlorabo, mora rešiti vsaj dva problema: staro zlorabo, ki je še ni predelala in novo zlorabo s strani terapevta, ki se je ravnokar zgodila. Zaradi tega večina preživelih ne zmore več zaupati terapevtom, zaradi tega se poskušajo same izkopati iz dvojne krivde brez ustrezne podpore in pomoči.
Če ste partner preživele, ki je doživela spolno zlorabo s strani terapevta, se najverjetneje počutite ljubosumne in jezne, sprašujete se ali morda preživela ne nosi določenega dela odgovornosti za svoje spolno razmerje s terapevtom. Tudi vi lahko celo stvar vidite kot afero, s katero vas je preživela prevarala. Toda zavedati se morate dejstva, da v odnosu med terapevtom in preživelo ne gre za enakovreden odnos. Vloga preživele je v tem, da je ranljiva, da terapevtu zaupa. Terapevt je manipuliral z njenim zaupanjem, tako da je zadovoljil le svoje sebične potrebe (zraven pa je verjetno vzel še denar za opravljeno terapijo). Temu bi se res težko reklo afera. Zato si zapomnite: če pride do spolnega odnosa med terapevtom in preživelo, nosi polno odgovornost za to izključno terapevt!
Vaš odziv na vest o spolni zlorabi preživele s strani terapevte bo najverjetneje ogorčenje. Morda boste želeli maščevanje; obtožiti boste želeli terapevta, tako da nikoli več ne bi mogel opravljati poklicne prakse. Vendar, kakor pri originalni zlorabi, tudi pri novi zlorabi je edino preživela tista, ki mora vzpostaviti nadzor in lahko uredi situacijo. Če želi okrevati po spolni zlorabi s strani terapevta, mora sama sprejeti določene ukrepe in se samostojno odločiti, kaj bo naredila (oziroma ali bo sploh kaj naredila), če se bo z njim soočila. Odločitev preživele bo sprejeta na osnovi mnogih faktorjev, vključno s terapevtovim renomejem in krajem, v katerem bivate. Zakon načeloma zavaruje preživele pred zlorabami s strani terapevtov, toda v različnih deželah so postopki in morebitne kazni zelo različne. Prepričana sem, da bi se morale kazni v takšnih primerih povečati. Vsaka stroka mora ohraniti nadzor nad samo sabo; da razišče, obravnava in kaznuje terapevta, ki je zlorabo izvršil. Toda to je področje, kjer bo potrebo narediti predvsem na političnem področju še velike korake.
V zadnjem času sta izšli dve dobri knjigi s tega področja, ki so jih izdala terapevtska združenja. »It's never Ok« (Nikoli ni v redu) predstavlja praktične smernice v primeru zlorabe s strani terapevta. Izšla je v dveh verzijah: ena za profesionalce (terapevte, svetovalce); druga za žrtve, partnerje in odvetnike žrtev. Knjiga za žrtve in partnerje definira terapevtsko zlorabo, opozarja pred znaki spolnega izkoriščanja, gre skozi občutja, ki jih doživlja ponovno zlorabljena preživela in spregovori tudi o možnostih, ki jih ima preživela za soočenje s terapevtom, ki jo je zlorabil. Zaključuje z napotki, kako lahko preverite novega terapevta in s pravicami klientov. Čeprav je napisana za državo Minnesoto in njeno zakonsko ureditev, predstavlja dobrodošlo pomoč pri iskanju možnosti, ki jih imajo preživele po takšni zlorabi.
Ena izmed najhujših posledic zlorabe s strani terapevta pa je predvsem ta, da preživela dobi občutek,da iskanje pomoči ni varno. Za preživelo je potem izredno težko, da ponovno vzpostavi zaupni odnos z drugim terapevtom, če je bila že enkrat zlorabljena njena prošnja za pomoč. Toda v resnici obstaja veliko število sposobnih in usposobljenih terapevtov, ki so vredni zaupanja in imajo pri svojem delu tudi jasno zastavljeno vizijo. Upajmo, da bo preživela pripravljena še enkrat poskusiti; da bo izbrala drugega terapevta in ponovno poiskala pomoč, ki jo pri svojem okrevanju potrebuje.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli