Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Vili · Objavljeno: 29 Nov 2012 10:13 Naslov sporočila: OSNOVE

Prvi del: Partnerji sprašujejo

OSNOVE

"To je bilo leto spolne zlorabe. Ko sem jo začel odkrivati, se je pojavljala povsod okrog mene."

"Vedno znova sem se moral opominjati, da to ni osebno. To se preprosto dogaja takrat, ko nekdo okreva po spolni zlorabi iz otroštva."

"Del mene si želi žensko, ki bi bila urejena in iznajdljiva. Pridem domov in pričaka me nasmejana, dobrovoljna, na mizo mi prinese mleko in piškote. Toda namesto tega se pojavi pred vrati vsa razcapana, s strašnimi spomini, s katerimi me nenehno obremenjuje."

Kaj je spolna zloraba?

Spolna zloraba otrok je nasilje nad nemočnim bitjem, ki ga izvrši oseba z večjo močjo in silo kot oseba, ki je z zlorabo prizadeta. To nasilje prevzema spolne oblike, ki obsegajo tudi druge stvari kot sam spolni akt. Prekorači mejo zaupnosti, globoko prizadene samozaupanje in samospoštovanje ter mnenje preživelega o samem sebi. Gre za preračunljiv in posesivni kriminal.
Najbolj važna stvar pri definiranju spolne zlorabe nad otrokom so otrokovi lastni občutki. Zelo malo je potrebno, da se otroški svet obrne na glavo. Že ena sama izkušnja lahko uničujoče vpliva na otroško življenje. Če oče porine roko pod hčerkine spodnje hlačke ali se dotakne sinovega penisa – za tega otroka svet ne bo nikoli več isti. Za vas kot za partnerja je odločilno to, da preživeli verjamete in ji prisluhnete, ko vam spregovori o vplivu in posledicah zlorabe.
Spolna zloraba otrok obsega zelo raznolika dejanja. Dečki in deklice so zlorabljeni s strani svojih staršev, krušnih staršev, bratov ali sester, polbratov ali polsester, stricev, tet, bratrancev ali sestričen, starih staršev, družinskih prijateljev, drugih staršev poznanih otrok, sosedov, učiteljev, trenerjev, duhovnikov, svetovalcev, psihiatrov, terapevtov, zdravnikov, policajev, otrok iz soseščine ali celo popolnih tujcev. Spolna zloraba se lahko zgodi v zgodnjem otroštvu, v šolski dobi odraščanja ali v adolescenci. Lahko je enkraten dogodek, lahko pa je tudi stvar, ki se dlje časa ponavlja.
Lahko gre tudi za prikrito spolno nasilje. Ko mlado dekle odrašča, ji rastejo prsi, med jutranjim preoblačenjem jo njen oče zvedavo pogleduje s spolnim zanimanjem, morda tudi poda kakšno opolzko pripombo glede njenega telesa. Mladenič se želi okopati v banji, toda njegova mati je ves čas prisotna v kopalnici, zaslišuje ga ali že masturbira in na kakšen način. Nogometni trener zahteva, da pred uvrstitvijo moštvo vidi vse člane gole; morda poda kakšno neprimerno pripombo glede njihovega penisa. To je le nekaj primerov, ko sicer ne pride do fizičnega stika, vendar gre za situacije, ki so kljub temu za mladega človeka izredno travmatične.
Če se otroke ljubkuje, posiljuje, poljublja z jezikom (francoski poljub), prisiljuje k samozadovoljevanju ali draženju spolovil, navaja k spolnemu aktu z drugo osebo, vedno gre za spolno zlorabo. Včasih je ta odkrita, nasilna, včasih prikrita za navidezno prijaznostjo. Sem sodijo tudi ritualni obredi ali druge strašljive oblike zlorabe, ki se dotaknejo prizadete v njeni fizični, psihični ali čustveni notranjosti in jih prizadeta čuti kot zlorabo.
Pogosto otroci do izkoriščevalcev čutijo hkrati sovraštvo in ljubezen.
Če se še nikoli niste srečali s podobnimi strašnimi zgodbami, boste morda težko verjeli vsemu temu. Toda izkušnje mene (kot tistega, ki delam s preživelimi) in vas kot živečega s preživelim nas silijo v to, da sprejmemo tudi takšno obliko človekove krutosti.
Če ste odraščali v varnem, dobrem in prijaznem okolju, morda celo ne verjamete, da je lahko nekje drugje okolje, kjer otroke mučijo, nadlegujejo in spolno zlorabljajo. Morda boste potrebovali določen čas, da boste sploh doumeli izkušnjo preživele. Res imate pred seboj veliko nalogo. To, da ste v zvezi s preživelo, od vas zahteva, da se bolj vključite v svet. Bolj ko boste videli umazanijo in zlobo sveta, bolj boste tudi opazili in začutili njegovo lepoto in dobroto. Ne boste več živeli na površju. Spustiti se boste morali globoko. Če ste v zvezi z nekom, ki je preživel spolno zlorabo in mu želite pri tem stati ob strani, se boste morali boriti in se jasno izreči za življenje. Kakor mi je povedal eden izmed partnerjev: "Če se ne morem soočiti s tem, je bolje, da se sploh nikoli ne zbudim!"

Kako bo to vplivalo name?

Kako bo vplivalo name to, da sem se zapletel s preživelo?

Pred odgovorom na to vprašanje se morate zavedati dveh stvari: kje ste sedaj v razmerju vi in kje je preživela pri svojem okrevanju po zlorabi. Če ste že v daljšem razmerju s preživelo, pa je šele začela z odkrivanjem bolečine po spolni zlorabi v otroštvu, ste postavljeni v povsem drugačno situacijo kot nekdo, ki je pravkar pričel z novim razmerjem. Na splošno pa velja, dlje kot ste v razmerju s preživelo, več ko imata skupnega, močnejša ko je zaveza za skupno partnerstvo, bolje ste oboroženi za spopad s stresom, ki ga bosta skupaj doživljala zaradi zlorabe. S tem ne pravim, da šele začeti odnos s preživelo ne more uspeti; le to, da je ponavadi težje – potreben bo veliki vložek v ohranjanje razmerja takrat, ko bodo stvari težje.
Če je preživela pravkar pričela z obujanjem zlorabe in okrevanjem po njej, potem se boste verjetno soočili z leti zatajevanja in bistvenimi spremembami. Okrevanje je počasen proces, morda najtežji je prav pričetek. Po drugi strani pa boste v primeru, da že dlje časa živite s preživelo, ki se odkrito sooča z zlorabo, morda v prednosti zaradi jasnega vpogleda v to, kar se ji je zgodilo in zaradi njenega dosedanjega napredka pri okrevanju.
Niti dve preživeli si med seboj nista enaki in edino vi edini ste zares vpeti v dogajanje znotraj razmerja, zato ga le vi zares poznate. Vendar je povsem jasna le ena stvar: bolj ko ste odprti za možnost, da lahko razmerje raste in uspeva, da lahko v tem razmerju najdete tudi prostor za vašo osebno rast in nove izzive, večje so možnosti, da vam bo dolgotrajni odnos s preživelo uspel.

Pozitivne lastnosti pri partnerju

Katera osebna lastnost je pri partnerju preživele najbolj pomembna?

Sočutje, prilagodljivost, iznajdljivost, potrpežljivost, humor in poznavanje lastnih potreb in omejitev.
Kadar ste v intimnem razmerju z osebo, ki je bila spolno zlorabljena, je najbolj naravni pristop ta, da čutite empatijo (sočutje, ste se sposobni vživeti, začutiti jo) do njene bolečine, jeze, občutij sramu in žalosti; da začutite njen bes zaradi krivice ob zlorabi. Sočutje nam pomaga, da razumemo, sprejmemo in vstopimo v svet nekoga drugega, da se nas dotakne njena bolečina, brez da bi nas to onemogočilo ali preobremenjevalo. Če ljubite preživelo, ljubite nekoga, ki bo vedno trpel zaradi nečesa, nad čemer vi ne morete imeti nadzora in nikoli ne morete tega povsem razumeti.
Življenje se pogosto "obrne na glavo", ko preživela prične s procesom okrevanja. Preprosto morate se prepustiti temu procesu, sprejemati spremembe, prilagajati vaša pričakovanja in poiskati nove načine za zadovoljitev vaših potreb. Tukaj se pokažeta prednosti iznajdljivosti in prilagodljivosti.
Okrevanje je počasen proces, spremembe prihajajo na videz prepočasi. Če ste v sebi sposobni razvijati potrpežljivost, ko morate občasno na stran poriniti tudi lastne potrebe in želje v razmerju, boste s tem nudili preživeli podporo, ne da bi se sami počutili ob tem prikrajšani.
Humor predstavlja neke vrste nasprotje težavam med okrevanjem. Spodbujajte preživelo, da se smeje, da se sprosti, da si zna vzeti odmor ali dopust, da se preprosto zabava. Če pa to nikakor ni možno, poiščite vsaj zase drobne trenutke zadovoljstva.
Vsekakor pa morate poznati tudi lastne omejitve. Ne zmore vsak živeti ob človeku, ki se je odločil, da bo okreval po spolni zlorabi v otroštvu. Dajte sebi dovoljenje, da odidete ali si vzemite čas za to, da o tem resno razmislite. V tem primeru, tudi če ostanete, vam bo v veliko oporo prav to, da ste si dovolili svobodno izbiro.

Posledice spolne zlorabe

Kako spolna zloraba vpliva na otroke, ko ti odrastejo?

Spolna zloraba ima različne dolgoročne posledice. Prav je, da se seznanite z učinki teh posledic, tako boste lažje razumeli njihov vpliv na partnerski odnos, tako na vas kot partnerja kot na preživelo. Opozoriti vas moramo, da vas lahko kakšne informacije tudi dodatno zmedejo glede tega, kar sedaj občutite in doživljate. Vedeti morate, da ni vsak odziv vašega partnerja povezan izključno s spolno zlorabo. Tudi vi nosite s seboj svojo zgodovino, ki vpliva na partnerski odnos.
Spolna zloraba se ne zgodi kar tako sama od sebe, ampak je povezana z drugimi življenjskimi izkušnjami. Na moč posledic po spolni zlorabi zelo vplivajo naslednji dejavniki: trajanje zlorabljanja, pogostost zlorabe, povezave med otrokom in povzročiteljem, odnosi v matični družini, podpora ali poniževanje otroka… V družinah, kjer otroke podpirajo, jim prisluhnejo in jih zaščitijo, so lahko posledice spolne zlorabe celo zanemarljive. Po drugi strani pa povsod tam, kjer otroci v družini nimajo podpore, pride do dodatnega poslabšanja stanja.
Tudi drugi faktorji, ki lahko vlivajo na naše življenje (odnos do rasizma, ločitev, revščina, vojna, pomanjkanje varnosti, edini otrok v družini) ali različni odkloni od običajnega življenja (alkoholizem, zanemarjanje, psihična zloraba) lahko bistveno vplivajo na posledice pri posameznem otroku. Za nekatere otroke je spolna zloraba najhujša izkušnja v njihovem življenju, za druge je smrt njihovih staršev bistveno bolj boleča. Žal pri nekaterih starših pride tudi do "slabih" kombinacij kot n.pr.: alkoholizem, nasilje in spolna zloraba skupaj.
Ko se boste seznanjali s posledicami spolne zlorabe pri preživelih, boste ugotovili, da lahko na različnih področjih življenja pusti različne posledice. Preživela ja lahko zelo učinkovita na delovnem mestu, vendar ne more vzpostaviti intimnega odnosa; lahko je zelo dober starš in prijeten sogovornik, vendar ima velike probleme pri spolnosti. Ali pa se preprosto problemi pojavljajo povsod. Eden izmed partnerjev je razlagal: "Incest se zaleze v vsako poro partnerskega življenja. Pred večerjo sem običajno pogrel krožnike, tako da je bila jed serviran v topli posodi. Gre za povsem običajno tehnično stvar pri kuhanju oz. serviranju, ki s spolno zlorabo nima nikakršne veze. Toda: prišlo je do izrednega spora glede tega preprosto zato, ker je oseba, ki jo je zlorabila, počela enako. Rekla je, da ne more prenesete tega, da nekdo pogreje krožnike."
Ko se boste seznanjali z dolgotrajnimi posledicami zlorab, se boste morda počutili nemočne, razočarane, depresivne zaradi spoznanja, kako malo vašega truda bo imelo kakršenkoli pozitivni odziv s strani preživelega. Vseeno si vzemite čas in preberite tudi naslednje strani. Če še ne poznate dinamike spolnih zlorab, vas bo morda pretreslo, kako velik vpliv lahko ima spolna zloraba na vaše lastno življenje. Posebno pozornost nameniti poglavju o partnerski intimnosti in spolnosti. Velika je namreč verjetnost, da bo prav na teh dveh področjih vpliv spolne zlorabe na vaše razmerje s preživelo največji.

SAMOPODOBA

Kaj se zgodi v otroštvu

Otroške meje so prizadete. Izgubi lastno kontrolo in pridobi občutek, da je brez vrednosti, da ga nihče ne ceni. Ponižan je, njegove resnične potrebe so prezrte. Izoliran je od ostalih članov družine in vrstnikov. Zelo pogosto otrok krivi sam sebe za to, kar se mu je zgodilo, če komu pove, mu pravijo, da si izmišlja laži ali da je nor. Otrokov občutek za realnost in dojemanje sveta sta zelo prizadeta.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Odrasle preživele verjamejo, da je do zlorabe prišlo po njihovi krivdi, zaradi tega se ne cenijo, počutijo se osramočene in drugačne od običajnih ljudi okrog njih. Preživele pogosto razmišljajo: "To je podobno kot da vsi na oni strani steklene stene živijo resnično, normalno življenje. Jaz pa sem povsem sama na tej strani stekla. Počutim se kot da bi bila z drugega planeta." Ali: "Če bi me res poznal, me nikoli ne bi želel spoznati." Preživele na sebi čutijo pogosto nekaj umazanega, slabega, napačnega. Občutek sramu in nesamozavesti je pri njih pogosto zelo prikrit, vendar skrit izredno globoko v njihovi notranjosti. To povzroča mržnjo do samega sebe, ki se najbolj pogosto izraža na dva načina: a) preživela poskuša biti navzven čim bolj idealna, dobra, tako da bi čim bolj zakrila svoje slabe občutke v lastni notranjosti in/ali b) navzven kaže težnje po kaznovanju samega sebe, pogosto v povezavi z mislimi o samomoru ali celo poskusi samomora, pogosto obtožuje sama sebe, pretirava pri drogah, alkoholu, spušča se v nevarne spolne avanture brez ustrezne zaščite ali pa kar izziva nevarne situacije ali nevarne ljudi. Mržnja do same sebe se kaže tudi na bolj prikrite načine: preživela onemogoča sama sebe pri doseganju rezultatov, s katerimi bi se lahko izkazala kot uspešna pred okolico, nezmožna je zaveze za zdravo partnerstvo.
Preživela pogosto ne ve, kako naj zaščiti samo sebe, kako naj bo pozorna do svojih lastnih občutkov, instinktov, svojega notranjega glasu. Ne verjame v to, da je tudi ona vredna skrbne pozornosti in spoštovanja. Prevladujoče je prepričanje o tem, da je njeno življenje zelo malo vredno ali celo brez vrednosti. To jo lahko hitro pripelje do razmerij ali ljudi, ki jo bodo zlorabljali še naprej.

OBČUTKI IN ČUSTVA

Kaj se zgodi v otroštvu

Zloraba izniči in izkrivi naravni občutek za zaupanje in ljubezen. Njihova nedolžna prepričanja se zmanjšajo ali se celo pokažejo kot lažna, zaradi tega se naučijo, da jih ignorirajo. Preprosto si ne morejo dovoliti, da bi v polnosti začutili razne občutke v svoji notranjosti, saj je le-ta zaradi zlorabe polna bolečine, jeze, sovraštva, maščevanja, zmede. Nekako ta negativna čutenja povežejo v začarani krog in otrpnejo. Za mnoge otroke je vsakršno izražanje občutkov, čeprav le v obliki majhne solze, povod za nove zlorabe. Torej je edini način, da te občutke zakopljejo in skrijejo globoko v sebe. Občutki se tako preselijo v podzavest.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Odrasle preživele pogosto ne zaupajo svojim čutenjem ali pa svoja čutenja zelo neprimerno izražajo. Pogosto so prepojene samo z enimi občutki (n.pr.: jeza ali žalost) in so povsem nesposobne začutiti karkoli drugega. Ker ne zmorejo vrednotiti svojih občutij, pogosto govorijo n.pr.: "Sploh ne vem, kaj čutim, ko mi je nekdo všeč" ali "Občutki, čustva? To je sama nadloga." Čutenja jih ogrožajo in zaradi tega preživelo skrbi, da bo izgubila nadzor nad samim sabo: "Če si bom dovolila izraziti svojo jezo, bom še koga ubila!" ali "Če si dovolim, da bom jokala, sploh ne morem prenehati jokati."
Ampak vsi imamo čustva. Če se jih zavedamo ali ne, vseeno obstajajo. Ko preživele potlačijo svoja čustva, občutijo depresivnost, tlačijo jih nočne more, prihaja do napadov panike in včasih postanejo celo nevarne sami sebi. Za mnoge preživele so prijetni občutki – zadovoljstvo, sreča, veselje – izredno strašljivi. Kadarkoli so se v otroštvu doma tako počutile, je temu prav gotovo sledilo popolno uničenje.

ZAVEDANJE TELESA

Kaj se zgodi v otroštvu

Ko otrok doživi spolno zlorabo, nastane v njem konfliktna situacija, ki se jasno izraža preko bolečine, jeze, pomilovanja. Vse to je za njega preprosto preveč. Da ne bi povzročitelju dal zadoščenja, da vidi njegovo telo s kakršnokoli reakcijo, se nauči "zapustiti" svoje telo. Preživele zato pogosto opisujejo zlorabo kot nekaj, kar so videle na filmskem traku: "Bilo je tako, kot da gledam sama nase nekje od zgoraj in zdelo se mi je, da se vse to dogaja nekemu drugemu otroku. Ničesar nisem občutila."

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Preživele so pogosto povsem odrezane od svojega telesa, živijo nekako nad oblaki. "O sebi razmišljam kot o gigantskih možganih", mi je povedala neka ženska. "Telo?" me je vprašal neki moški. "Kakšno telo?" Mnoge preživele svoje telo sovražijo in ga celo same zlorabljajo. Druge kompenzirajo "izdajo svojega telesa" s poudarjenim športnim udejstvovanjem, napornimi treningi in vajami, vse z namenom, da bi svoje telo ojačale do takšnega nivoja, da ga nihče več ne bi mogel prizadeti.
Odtujevanje ali razcepljanje (delitev duše in telesa, odmikanje samemu sebi) je pogosti pojav pri velikih večini preživelih. Ko so vznemirjene, ko je njihovo telo v pričakovanju, ko so spolno vzburjene, se izklopijo. Ko se to zgodi, imate občutek, da ste sicer z njimi, vendar kljub vsemu popolnoma sami. Kot da v telesu nihče ne prebiva. In še res je tako. Preživele v tistih trenutkih odrinejo na potovanje izven svojega telesa, svojo pozornost usmerijo drugam. Samo še njihovo telo je ostalo na istem mestu.

INTIMNOST

Kaj se zgodi v otroštvu

Zlorabljeni otroci pridobijo izkrivljene in mešane občutke glede spolnosti in ljubezni, zaupanja in izdaje. Povzročitelji pogosto govorijo: "To delam zaradi tega, ker te imam rad!" In to še bolj zaboli otroka. Nauči se, da tistemu, ki ga ima rad, ne sme zaupati; dobi občutek, da si ne sme biti blizu z nikomer drugim: saj ljudje vzamejo na koncu le tisto, kar potrebujejo, brezobzirno. Ljubezen postane nevarna sila, povezana z zmedo, bolečino in nasiljem.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Mnoge odrasle preživele nimajo zdravega občutka za zaupanje – ali so naivno zaupljive ali pa sploh ne zaupajo. Mnoge so zelo odtujene in se bojijo komurkoli približati. Razmerje, ki je povezano s spolnostjo in ljubeznijo, je za njih grožnja, povezana z zmedenimi občutki in nevarnostjo. Namesto zdravih povezav v ljubezni kot n.pr.: ljubezen – varnost, zavetje, toplina, nekaj dobrega, pozitivnega; se čutijo povsem drugače, sprevrženo. Kadar preživeli rečete: "Ljubim te!", ne morete nikoli vedeti, kakšen odziv boste doživeli.
Preživele so pogosto obremenjene s potrebo po nadzoru v svojem razmerju. To je edini način, da se počutijo varne. Skregane so z zavezami – reči DA za njih pomeni ujetost v okolje, kjer se lahko zloraba ponovno dogaja. Vedno, ko v razmerju prihaja do zbližanja, jih pograbi panika, de se bo zdaj, zdaj dogodilo nekaj strašnega. Zaradi tega se izmikajo, preskušajo partnerja in ga ves čas testirajo.

SPOLNOST

Kaj se zgodi v otroštvu

V trenutku spolne zlorabe je otrokov spolni razvoj kruto prerezan. Nekdo ga prisili, da se spolno postavi v vlogo odraslega. Nikakor mu ni dopuščeno, da bi občutil lastno poželenje, spolno usmerjenost ali interes. Nima možnosti, da bi se s spolnostjo spoznaval na način, ki je primeren njegovi starosti. Nauči se, da je poželenje (gre za poželenje povzročitelja) nekaj strašnega, neka sila, ki je ni mogoče kontrolirati. Prve otroške izkušnje s spolnostjo so povezane z globokimi občutki sramu, ponižanja, gnusa in bolečine. Vse to ima na otroka velik vpliv. Če je zloraba povezana z vzgojo in privlačnostjo, otrok potem odrašča v popolnoma nerazpoznavnih razmejitvah med privlačnostjo in spolnostjo, intimnostjo in nadlegovanjem.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Mnoge izmed preživelih se odločijo za celibat, mnoge izberejo partnerje, ki jim spolnost ni pomembna ali poiščejo druge aktivnosti, s katerimi se izognejo aktivnemu spolnemu življenju. Preživele se spolnosti pogosto bojijo, jo razumejo kot "umazano", ali v njej vidijo obveznost, ki jo pač morajo izpolniti. Na neki način se prisilijo, "da se prebijejo skozi", čeprav so vmes povsem otrple, odsotne ali celo panične.
Nasilne ali žaljive fantazije lahko celo razvnamejo preživele, vendar to posledično prinese občutke globokega sramu. Drugič jih lahko izkušnje popeljejo nazaj v trenutke zlorabe, v njih obudijo boleče slike zlorabe iz otroštva ("flashback"), tako da v tistem trenutku niso sposobne razlikovati med današnjim partnerjem in takratnim povzročiteljem. Spolnost tako postane polje bolečih asociacij in spominov.
Nekatere preživele pa se spolno razvrednotijo in postanejo promiskuitetne (pogoste veze z različnimi ljudmi). Nekdo jim je govoril, da so dovolj dobri le za seks, zaradi tega preprosto izpolnjujejo to poslanstvo, čeprav je to pogosto povezano z globokimi občutki lastne manjvrednosti in brez obzira na občutke lastne varnosti. Z večanjem seksualnih izkušenj si poskušajo dvigniti samozavest in samopodobo. Zaradi tega postane seks poglavitna stvar, ob kateri se počutijo navezani in sprejeti. Če ne znajo nikoli odkloniti spolnosti, se postavijo v pozicijo: "Seveda bom seksala z nekom, ki me mara". Seks postane vir moči, pot za manipuliranje, način za doseganje nadzora.

DRUŽINA PREŽIVELEGA

Kaj se zgodi v otroštvu

Incest in spolna zloraba se dogajata v prostoru, kjer vladajo molk, laži in tišina. Kadar se zloraba zgodi znotraj družine, otrok prepozna svojo lastno družino kot nevaren kraj, kjer ljudje drug drugega prizadenejo. Naučijo se, da starši ne zaščitijo svojih otrok, še huje, starši postanejo vzrok za bolečino otrok. Pogosto je otrok izoliran od ostalih družinskih članov in sovrstnikov. Pogosto sam sebe krivi za probleme v družini.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Če se v družini preživele dogajajo zlorabe, so odnosi v njej prisiljeni. Nezaupanje, molk in skrivnost zlorabe so verjetno v preživeli še vedno prisotni. Zloraba je verjetno še vedno skrivnost in zlorabljena je še vedno vpeta vanjo: s tem direktno uničuje tudi življenja prihodnje generacije. To torej predstavlja nevarnost , da so lahko otroci iz takšnega partnerskega odnosa nezavedne žrtve zlorab iz preteklosti.
Zelo redko se zgodi, da znotraj lastne družine preživela dobi podporo pri okrevanju po zlorabi, ki se je zgodila znotraj njenih okvirov. V bistvu postane "grešni kozel", ki je okrivljen za nastali problem v družini. V njej vse to pušča občutke zmedenosti, depresije, čustvene invalidnosti v kontaktih s svojo družino.

STARŠEVSTVO

Kaj se zgodi v otroštvu

Če se zloraba otroka zgodi v njegovem lastnem domu, ne dobi vzorca pravega starševskega odnosa. Namesto tega vidi starše kot osebe, ki kaznujejo, ki so kruti in pogosto nasilni. Pogosto ga tako obsodijo na ponavljanje negativne zgodbe.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Zaradi povsem zgrešenega mnenja, da so zlorabljeni otroci kot starši nagnjeni k ponovni zlorabi lastnih otrok, se preživela lahko boji ustvariti lastno družino in imeti lastne otroke. Ker se preživele soočajo z izkušnjo lastne zlorabe, jih to pogosto popelje k pretiranemu varovanju lastnih otrok. Mnogo preživelih kot straši postanejo pravi zaščitniki in nadzorniki lastnih otrok. Vendar, kot vsi ostali si tudi preživele želijo biti čim boljši starši: otroke želijo naučiti postavljanja zdravih meja, spoštljivega pogovora, želijo v lastnih otrocih spodbujati samozavest in pozitivno samopodobo. To delo je že samo po sebi zelo težko in naporno, če pa ti nihče v življenju ni pokazal, kako se to dela, pa je še težje; vendar mnoge preživele kot starši uspejo in zelo dobro vzgojijo svoje lastne otroke.

DELO

Kaj se zgodi v otroštvu

Zlorabljeni otrok nima dovolj časa, da bi uresničeval svoje interese ali razvijal svoje lastne talente. Njegova izobrazbe je pogosto okrnjena. V njegovi družini ga izolirajo in ga pustijo, da se znajde sam, kakor se zna ali more; zelo malo možnosti ima za to, da bi spoznal skupinsko delo ali dobro sodelovanje.

Kaj to pomeni v odrasli dobi

Mnogo preživelih ne ve, kaj bi sploh rado počelo. Lahko imajo nerealna pričakovanja do samih sebe ali pa poskušajo izpolniti želje svojih staršev glede tega, kar naj bi počele. Zaradi pomanjkanja samozavesti se pogosto težko odločajo, zato dosežejo manj kot bi lahko oz. so dejansko sposobne.
Delovno okolje pogosto odraža družinsko življenje; mnogo preživelih se zaplete v službah, kjer so odnosi podobni kot so bili v njihovih matičnih družinah. To lahko privede do raznih nesporazumov s sodelavci, osebnih konfliktov, problemov z vodji in ostalimi avtoritetami, ali do splošnega občutka ujetosti. Preživele so na delovnem mestu med tistimi, ki jih je najlažje izkoriščati.
Nekatere preživele uporabijo uspehe kot nekakšno kompenzacijo notranjih občutkov manjvrednosti oz. neenakovrednosti. Njihova potreba po nadzoru jim lahko pri poslu celo do neke mere pomaga, tako da so lahko na delovnem mestu bolj uspešne. Delajo bolj zavzeto kot drugi; nobena naloga jim ni pretežka. Lahko so celo nagrajene za svoje dosežke ali postanejo deloholičarke. Zaradi tega pa trpijo vsi ostali nivoji njihovega življenja.

Ko ste se sedaj prebili skozi možne posledice, se morda počutite, kot da je vsega preveč. Lahko pa se čutite ponovno bolj živi, če ste prebrali tudi o možnostih, ki v odnosu s preživelo prinašajo smisel. Lahko se počutite jezni zaradi zlorabe ali pa nemočni zaradi obsežnosti tega problema.
Morda ste spoznali, da se nekatere izmed posledic pojavljajo tudi v vašem življenju. Če ste bili kot otrok zlorabljeni, ste morda spoznali, da ima to na vas večji vpliv kot ste si prej predstavljali. Drugačne vrste travm (vojna, na primer) lahko povzročijo podobne posledice kot so zgoraj opisane; toda po drugi strani obstaja tudi možnost, da je nekje v vaši preteklosti skrito nekaj, kar ste spregledali ali pozabili.
Če ste v paru, kjer sta bila zlorabljena oba s partnerjem, boste lahko opazili podobnosti, pa tudi razlike glede na samo zlorabo in njene posledice. Področja, kjer so vajini problemi najbolj skladni, so verjetno smeri, v katerih morata najbolj raziskovati, saj prav tam obstaja največ možnosti za okrevanje in osebno rast.
Najpomembnejše pri vseh posledicah pa je dejstvo, da se lahko z vsemi uspešno spoprimemo skozi daljše časovno obdobje. Preobremenjenost z omejitvami zaradi zlorabe je eden izmed najbolj pogostih vzrokov, da preživele ne pričnejo z delom na njih. Toda z jasno zavezo k okrevanju in dobro podporo so možnosti za okrevanje izredno velike. Posledice zlorabe ni nujno, da trajajo večno.

Kako dolgo traja okrevanje?

Kolikšen procent preživelih sploh lahko okreva, kolikšen je povprečna perioda okrevanja?

Če obstajajo ugodne okoliščine, je procent preživelih, ki okrevajo, 100%. Preživele so kot semena ali sadike. Pod ugodnimi pogoji – svetloba, zrak, toplota, hrana, voda – rastline poženejo in zrastejo. Preživele se obnašajo enako. Če se njihova želja po okrevanju združi z ustreznimi informacijami, trajno podporo in varnim okoljem, se lahko razvijejo na vseh področjih, tudi na tistih, ki si jih niso niti v sanjah predstavljale. Najbolj žalostna stvar pri tem je ta, da žal nimajo vse preživele možnosti, da bi se v njihovih življenjih takšne okoliščine sploh pojavile. Mnoge so še zmeraj zlorabljene, nimajo dostopa do potrebnih informacij, š vedno so izolirane in osamljene. Mnoge so poskušale poiskati pomoč na napačnih naslovih in so ponovno doživele zlorabo s strani ljudi, ki bi jim naj pomagali. Mnoge se ne želijo spremeniti, oz. ne verjamejo v to, da se lahko same spremenijo. Toda verjamemo, da se bo količina prisotnih informacij samo povečevala, vedno več preživelih bo imelo dostop do njih, tako da bo vedno več preživelih imelo priložnost za to, da bodo z okrevanjem pričele.
Ne bi mogla delati s preživelimi, če bi verjela v to, da so posledice spolne zlorabe nepopravljive. Globoko v sebi verjamem, da vsaka preživela lahko stopi preko njih. Gre za težaven in počasen proces, toda to je vsekakor možno.
"Kako dolgo?" je eno izmed mnogih perečih vprašanj, ki jih vedno znova poslušam. To želijo zvedeti tako preživele kot partnerji. "Kako dolgo naj še vztrajam na tej življenjski poti? Če vztrajam ali se mi bo to na koncu splačalo? Ali bo sploh kdaj prišel čas, ko bom v tem razmerju dobil več kot nujno potrebujem? Ali sploh obstaja možnost za osebo, ki jo ljubim?"
Če želite odgovor na vprašanje "Kako dolgo?", Vam lahko odgovoril le eno: "Zelo dolgo." Če ste v razmerju z nekom, ki se je trdno odločil za pot okrevanja, se bo prej ali slej prišlo do občutnih premikov. Toda ni časovnih period, ki bi jih lahko ponudila. Ne morem vam reči: "Kriza bo v enem letu prišla in potem se bosta tako intimno kot spolno ujela, tako da bosta oba uživala v seksu." Lahko vam rečem samo to, da jih izredno malo ostane takšnih kot so bile prej. Čez dve leti bo oblika krize popolnoma drugačna kot jo doživljata danes. Lahko se bosta soočala s povsem drugačnimi krizami, lahko pa se bosta soočala tudi z isto krizo, vendar ob rednem delu bosta našla nove strategije, kako se s krizo spopasti. Vmes lahko pridejo obdobja strašnih napetosti in pritiskov, ko boste mislili da je že vsega konec. Težko je karkoli predvideti. Včasih se stvari obrnejo na slabše, včasih na boljše, toda če vztrajate dlje časa, se trend obrne navzgor. Življenje postaja vedno bolj polno, tako dobrih kot slabih stvari, ne le slabih, kot se je dogajalo v preteklosti.
Ljudje me vedno znova sprašujejo: "Ali ste Vi okrevali?" Na to vprašanje ne morem odgovoriti pozitivno. Ne verjamem, da sploh obstaja ciljna črta. Toda ko vzamem v roke zapise iz časa, ko sem šele začela odkrivati posledice spolnih zlorab pri sebi ali ko sem pričela s svetovalnim delom, opazim ogromno razliko, kot da bi govorila o različnih usodah ali življenju nekoga drugega. Še vedno najdem podobnosti med trpljenjem takrat in danes. Težko se soočam s tem in težko primerjam ta obdobja med sabo. Kar nekako nejasno se spominjam občutkov iz tistega časa, tako da ne morem reči: "Da, to sem resnično potrebovala." Toda bolečina je še zmeraj podobna, čeprav je že zelo oddaljena. Zadovoljna sem. Okrevanje je bilo pot skozi bolečino v drugo okolje. Nikoli si ne želim biti več zlorabljena. Želim nadaljevati z življenjem – in res ga živim.
Verjamem, da je okrevanje možno. Pred sedmimi leti, v mojem najtežjem življenjskem obdobju, sem si želela nehati z vsem tem, zaželela sem si celo, da bi bila mrtva. Kolikor se spomnim, je bilo moje življenje vedno podobno, kot bi se vrtela v krogu. Bolečine so povzročale samo nove bolečine. Nisem našla izhoda. Spominjam se razmišljanja, kako mi ne bo nikoli uspelo, da bi našla trenutek časa, ki ne bi bil zaznamovan z zlorabo iz otroštva, ko ne bi bila preobremenjena zaradi potrebe po lastnem okrevanju ali ne bi našla stika z današnjim dogajanjem zaradi spominov na krutosti iz preteklosti.
Takrat sem se motila. Danes imam svoje življenje. Vsekakor to ni idealno, niti perfektno življenje, vendar je dobro. Imam svoje lastno zavedanje in doživljam veselje v trenutkih resnične sreče in zadovoljstva. Nisem vedno vesela, toda trdno sem zakoreninjena v sedanjosti. Ni mi treba več vedno znova podoživljati preteklosti. Zares je bilo vredno okrevati. In še danes delam na tem.
Sprejela sem dejstvo, da se bom do konca svojega življenja tako ali drugače ukvarjala s stvarmi, ki so povezane z zlorabo iz mojega otroštva. Ne vedno, vendar pogosto. Ko danes sprejemam nove izzive ali si želim novega doživljanja z osebo, ki jo ljubim,vem, da se bom soočila z novimi obzorji, novimi potmi, ki se bodo soočale s spomini na mojo lastno zlorabo v moji duševnosti. Toda danes imam svoj cilj, razpolagam z znanjem, tako da se lahko soočim s tem. Ni potrebno, da to zaustavi moje življenje. Zloraba me ne obremenjuje več v tolikšni meri, da bi me onemogočala v mojem življenju. Moje življenje ni več v okvari; sem polna osebnost.
Vse preživele lahko pridejo vsaj tako daleč. Jaz nisem nič posebnega, nisem drugačna od drugih ljudi. Vendar sem imela zares srčno željo. Srečna sem bila, da sem dobila podporo. Zavezala sem se in svoji zavezi zvesto sledila. Tekla so leta, vendar je bilo vredno vloženega truda.
Kot partner lahko poskrbite za pravo podporo in varno okolje za preživelo. Ne smete nehati verjeti, da je okrevanje možno. Če tudi mi vsi ostali naredimo svoj delež – ponudimo podporo preživeli – potem se koščki sestavljanje združijo na pravem mestu. Okrevanje postane napredna revolucija vseh, ne samo privilegij posameznikov.

Proces okrevanja

Kaj je potrebno, da okrevanje uspe?

Okrevanje zahteva trdo delo, odločitev; in čas. Čeprav vsaka preživela okreva na sebi lasten način, pa so določene skupne stopnje, preko katerih gre vsaka izmed nas. Te stopnje ponazarjajo "proces okrevanja".
Proces okrevanja lahko opišemo kot spiralo. Preživele se lahko prebijejo skozi eno stopnjo naenkrat, lahko pa traja tudi več časa, več ponovitev. Včasih gredo te stopnje po nekem logičnem zaporedju, včasih tudi po drugem. Vsakič ko se povzpnejo eno stopnjo više, se pomaknejo više v spirali "procesa okrevanja": sprejmejo neko novo informacijo, soočijo se s širšim naborom čustev, spoznajo nove možnosti, poskrbijo bolj za same sebe, pride do večjih notranjih sprememb.

Vili · Objavljeno: 29 Nov 2012 10:16 Naslov sporočila: OSNOVE (II)

ODLOČITEV ZA OKREVANJE

Preživela je pripravljena, da se sooči z zlorabo in razišče njene vplive na njeno življenje. Napravi aktivno zavezo za okrevanje: poiskala bo pomoč, iskala bo resnico, soočila se bo z nepoznanim, naredila bo spremembe pri sami sebi, naučila se bo čutiti čustva, ki so nujno potrebna za izhod iz bolečine. Svojo zavezo ponavlja iz dneva v dan, vedno znova, sooča se z novimi izzivi na vedno bolj globokih nivojih njene bolečine.

URGENTNA STOPNJA

Ko se preživela prvič sooči s spomini na zlorabo ali se odloči za okrevanje, se pogosto (ne vedno) pojavi "urgentna stopnja", kjer jo nekaj sili, da se z zlorabo sooči in poskuša okrevati. Karakteristike te stopnje so različne od preživele do preživele, (dolžina, intenzivnost), toda jedro je enako: preživela je obsedena s spolno zlorabo tako močno, da se ne more posvetiti v polnosti nobeni drugi zadevi.
Preživela se v urgentni stopnji sooči z dejstvom, da je do spolne zlorabe res prišlo, da je ona tista, ki je bila resnično spolno zlorabljena. Preživele so pogosto bombandirane z raznimi spomini, nekontroliranimi čustvi in globoko, skelečo bolečino. Ponovno podoživljajo vse krute občutke iz trenutkov lastne zlorabe. Intenzivnost izkušnje je močnejša od česarkoli v njihovem življenju. Preživele imajo zaradi tega velike probleme pri svojem delu, življenju, skrbi za samega sebe na povsem osnovnih življenjskih potrebah. Lahko so do sebe zelo uničujoče, lahko imajo celo samomorilske misli. Za partnerja je "urgentna stopnja" zelo težka.

SPOMINJANJE

Nekatere preživele so se vedno spomnile, kaj se jim je zgodilo; druge pričnejo šele pozneje v življenju sumiti, da so bile zlorabljene. Za preživele, ki se vedno spominjajo zlorabe, spominjanje pomeni brskanje po lastnih občutkih, raziskovanje posledic in prepoznavanje škode v njihovem življenju. Za preživele, ki so v celoti pozabili na zlorabo, pa spominjanje pomeni zbiranje prebliskov, vzpodbujanje spominov, občutkov telesa, fizičnih odzivov na zgodbe drugih ljudi. Soočanje z družinskimi spomini in ostalimi vplivi na občutke zaradi zlorabe. Nekatere preživele gredo skozi obdobje intenzivnih prebliskov ("flashback"), kjer ponovno podoživijo in občutijo okoliščine zlorabe. Druge nikoli ne zmorejo priti do jasnih spominov, ampak po koščkih zbirajo sestavljanko svoje zlorabe.
Kot partner ste lahko zelo vpeti v proces odkrivanja skritih spominov ali pa lahko vse skupaj spremljate le od daleč. Toda ne glede na način odnosa se Vas bo dogajanje zelo dotaknilo. Bolečina, tesnoba in žalost ob spominjanju se bodo prelile tudi v Vaše življenje.

VERJETI, DA SE JE RES ZGODILO

Mnoge preživele se ne morejo soočiti z dejstvom, da se je zloraba dejansko zgodila. Ne želijo verjeti tega. Preveč je boleče razmišljati o tem. Ne želijo obtoževati članov družine ali se ne zmorejo soočiti z izgubo, ki bi jo doživeli ob sprejetju tega, da jih je "ljubljena oseba" zlorabila. Poskušajo se izogniti resnici. Mnoge preživele so prepričevali, da so si vse skupaj samo izmislile, da lažejo, da so nore, tako dolgo, da na koncu ne zaupajo več lastnim občutkom. "To sem si morala izmisliti", mi je dejala neka žena. "Vedno sem imela bujno domišljijo." Mnoge dvomijo v resničnost dogodkov, ker so njihovi spomini zelo zabrisani ali nepopolni. Zaradi vseh teh razlogov je za preživelo zelo težko sprejeti resnico in verjeti, da se je vse skupaj resnično zgodilo.
Pogosto sposobnost spominjanja prihaja in odhaja. Ellen Brass opisuje: "Ko preživela verjame v zlorabo, občuti bolečino, teror in tesnobo. Ko temu ne verjame, sovraži samo sebe, ker si "vse skupaj izmišlja". Pogosto niha med obema skrajnostma, tako da bolečina zaradi zlorabe postane močan izvor sovraštva do same sebe."
Preživele niso edine, ki dvomijo o tem, da se je zloraba resnično zgodila. Tudi partnerji imajo pogosto velike probleme s tem, da se sprijaznijo z resničnostjo zlorabe.

PRELOM MOLKA

Zlorabe se dogajajo intimno in skrivoma. Ob potrebi po okrevanju pa je kritičen trenutek za preživelo, ko odkrito spregovori o zlorabi. Preživela lahko zaupa svojo zgodbo enemu človeku ali tisočim, toda ključnega pomena je dejstvo, da se znebi te strašne skrivnosti in da se lahko o svoji boleči izkušnji pogovori vsaj z enim nežnim, skrbnim, ljubečim in potrpežljivim poslušalcem. Če tega ne da iz sebe, mora še naprej živeti s kruto izkušnjo popolnoma sama.
Da prelomi molk, lahko pripomore obisk pri terapevtu, pridružiteve podporni skupini, pogovor s prijatelji ali zaupanje vam kot partnerju, kaj se je v otroštvu zgodilo. Notranje je govor o tem strašljiv. Mnoge preživele pravijo: "Umrla bom, če bom govorila o tem," ali "Če povem, me bo storilec ubil." Sčasoma pa preživele lažje spregovorijo o svoji zlorabi. Včasih pride celo do obdobja, ko želijo to povedati vsakemu. Nekaj časa sem to počela tudi sama: "Pozdravljeni, sem Laura Davis, veseli me, da sva se spoznala. Ali veste, da sem preživela spolno zlorabo?"
Za nekatere preživele je prelom molka več kot osebni prestop v okrevanje. Postane tudi osebna zaveza. Sklenejo, da bodo spregovorile o svoji zlorabi javno, na takšen način se skušajo boriti proti zlorabam. Preživele organizirajo srečanja, predavanja, shode, konference, medijske dogodke in skrbijo za informacijski sistem glede zlorab. To so učinkoviti načini, s katerimi skrbijo za prelom molka.
Kot partner se boste tudi sami soočili z vprašanjem ali naj o tem spregovorite, ali naj "perete umazano perilo", ko spregovorite o stvareh, ki niso prijetne. Premisliti boste morali tudi o tem, komu boste zaupali, da ste partner preživele.

RAZUMETI, DA NI BILA NJENA KRIVDA

Otroci vedno verjamejo, da so oni sami krivi za zlorabo. Mislijo, da je v njih nekaj slabega, umazanega, polnega sramu, tako da so sami izzvali zlorabo. Storilci jih celo napeljujejo k tem mislim; otroci jim zaupajo in verjamejo.
Otroci si ne morejo dovoliti tega, da bi odrasle okrog sebe gledali kot slabe. Dokler verjamejo, da je krivda njihova ("Potrebovala sem pozornost, poskušala sem narediti vtis, vzela sem sladkarije, peljala sem se s kolesom, zaljubila sem se v storilca, doživela sem orgazem"), razmišljajo tudi o tem, da bi lahko same preprečile to, kar se jim je zgodilo, s svojim lastnim ravnanjem. Takšno prepričanje je za otroka bolj obremenjujoče, tako obtožujejo sami sebe, namesto da bi razumeli dejstvo, da je šlo za nasilno dejanje s strani storilca.
Celo mnoge odrasle preživele verjamejo, da je prišlo do zlorabe po njihovi krivdi. Eden izmed najpomembnejših nalog pri okrevanju je razumevanje tega, da gre izključno za krivdo storilca. Ne glede na to, kaj bi preživela naredila, občutila, rekla ali ne naredila kot otrok, se mu ni potrebno obtoževati samo sebe.
Kot partner, ki jo podpirate, morate sprejeti to osnovno resnico: Ne glede na okoliščine je zloraba izključno krivda storilca.

STOPITI V STIK Z NOTRANJIM OTROKOM

Mnoge preživele zaradi zlorabe izredno hitro odrastejo. Ranjeni otrok v njih se izgubi zaradi potrebe po tem, da zavarujejo sami sebe. Ponovno obujanje ranjenega otroka je zato del procesa okrevanja. Pogosto nosi notranji otrok v sebi pomembne informacije za odraslega; ko odrasli stopi v stik z otrokom v sebi, lahko ponovno odkrije in podoživi občutke, ki so bili prej že celo življenje zakopani. Nekateri izmed teh občutkov so boleči; nekateri pa so lahko tudi veseli. Otrok nosi v sebi nedolžnost in igrivost, ki jih je odrasli moral zakopati v sebi. Soočenje z otrokom v sebi in združenje z njim predstavlja vstop v bolj polno in bogatejše življenje.
Ko se srečanje z notranjim otrokom zgodi, je lahko to za partnerja neverjetna izkušnja.

ŽALOVANJE IN OBJOKOVANJE

Pomešana čustva so naslednji kritični del pri procesu okrevanja. Ko preživela prepozna obseg storjene škode in se začne zavedati izgube, občutni strašno žalost. Osebna tragedija zaradi spolne zlorabe se lahko meri le z največjimi izgubami v življenju, n.pr.: z izgubo lastnega otroka. Preživela morajo žalovati za izgubljeno mladostjo, ukradeno nedolžnostjo, zamujenimi priložnostmi, izgubo družine, svojega položaja v svetu, vseh današnjih otroških žrtev in še tisoče drugih izgub. Zaradi tega, ker so bile preživele pogosto oddaljene od svojih občutkov in čustev, je to obdobje pogosto povezano z objokovanjem, ki je bilo za dolga leta zatrto v njihovih srcih.
Kot partner; tudi vi boste morali žalovati. Marsikaj novega se bo pokazalo tudi kot slika iz vaše mladosti in ne veste, kam bo vse to pripeljalo. Ko boste žalovali skupaj s preživelo, boste obžalovali tudi svoje izgube: spremembo zveze s partnerjem, izgubo volje so spolnosti, preživeli bo okupiran z zlorabo, denarne in ostale stroške, ki bodo povezani z okrevanjem. vaša izguba bo seveda odvisna od vašega partnerskega odnosa, toda prav gotov boste morali tudi sami objokovati svoje izgube.

JEZA

Jeza je steber okrevanja. Mnoge preživele nosijo jezo v sebi že dolga leta. Pogosto jo obrnejo proti sebi ali drugim, tako da jih zlorabljajo. Ko pa preživela okreva, se nauči izražati svojo jezo jasno in neposredno do storilca ter do oseb, ki so jo ranile. Preživele morajo najti varne načine, ki jim omogočijo izraziti jezo navzven. To je lahko združeno tudi s fizičnimi sprostitvami (brcanje mehke žoge, udarjanje po blazinah, tek), z odprtostjo v svet (usmerjanje jeze v koristne aktivnosti) ali s soočenjem s storilcem.
Tudi vi kot partner boste občutili močno jezo: vaše življenje se spreminja, vaše potrebe niso uresničene, ves čas se morate soočati s problemom, ki ga niste ustvarili. Zelo preprosto je takšno jezo usmeriti na preživelo.

SOOČENJE S STORILCEM

Soočenje s storilcem je najboljši način za izražanje jeze in potrditev resnice. Takšno soočenje lahko pomeni ključni trenutek za odhod, za premik, za odmik od nemogočih pričakovanj po spravi. Toda neposredno soočenje ni vedno priporočljivo. Pomembno je, da preživela predhodno takšno soočenje predela v svojih mislih in se temeljito nanj pripravi.
Če se vaša partnerka želi soočiti s storilcem ali določeno osebo v svoji družini, ste lahko prav vi kot partner in vaša podpora v prepričanju, da to mora storiti, izredno bistvena. Prav pred soočenjem je vloga partnerja izredno pomembna, saj edini lahko nudi trajno in močno podporo.

PREDELAVA IN PREHOD

Ko preživela nekajkrat predela vse prej opisane stopnje, je končno sposobna zlorabo predelati in stopiti naprej. In prav to je trenutek, na katerega ste tako dolgo čakali: najpomembnejša faza okrevanja je za vami, obsedenost z zlorabo se zmanjša, življenje se ponovno vrne v bolj ustaljene vode. Namesto nenehne usmerjenosti v zlorabo in lastno preteklost se je preživela ponovno sposobna usmeriti v sedanjost in prihodnost. Ko preživela zlorabo predela, jo sprejme. Stvari se umirijo. Ponovno je sposobna stopiti v sfere intimnosti, spolnosti, dela in starševstva. Ponovno je usmerjena v sedanjost, ponovno lahko raste, tako osebnostno kot v partnerskem odnosu z vami.
Preživele, ki gredo skozi zadnjo fazo v okrevanju, se umirijo in ustalijo. Vedo, kako sprejeti dogovore in kako jih izpolnjevati. Pridobijo zaupanje vase in zopet se lahko soočajo z življenjskimi težavami. Spoznajo več o dragocenosti življenja. Preživele, ki predelajo zlorabo, zmorejo več sočutja, lažje se vživijo v čutenje nekoga drugega, postanejo skrbne, zaživijo polno življenje. Če zmorete biti ob njih ves čas tega procesa, se bo vaš partnerski odnos ojačal in postal močnejši bolj kot ste kadarkoli pričakovali. Ko boste dosegli točko, kjer boste lahko pogledali nazaj in rekli: "Uspelo nama je!" boste sami sebi dokazali globino svoje vztrajnosti, kreativnosti, zaveze, zvestobe in ljubezni.

Vili · Objavljeno: 29 Nov 2012 11:09 Naslov sporočila: OSNOVE (III)

OBSEDENOST S SAMIM SEBOJ

Ali se preživela zaveda partnerjeve bolečine?

Če preživela pravkar pričenja s procesom okrevanja, boste verjetno občutili predvsem zmedo, jezo, odrinjenost, strah; smilili se boste samemu sebi. Nekaj, kar ne morete nadzorovati, je stopilo v vaše življenje, obrnilo na glavo vaš dom, razmerje in družino. Ta čas je lahko zelo brezciljno naravnan, morda bo trajalo dosti časa, preden boste začutili osnovne sile, ki v tem obdobju obvladujejo življenje preživele. Pogosto je to resnično. Pri preživeli gre za krizo okrevanja, ki jo na videz vleče stran iz razmerja. V tem obdobju jo lahko le spremljate na njenem potovanju, toda v resnici je to povsem njena lastna pot. V tem obdobju lahko izberete, da boste preživelo spremljati na njeni poti, lahko pomagate odkrivati skrito preteklost (ali tudi manj skrito) z vso bolečino, vključno z raziskovanjem lastnega življenja in lastne bolečine, toda od preživele v tem obdobju ne morete pričakovati nikakršne podpore v zameno. Pogosto traja zelo dolgo, preden se preživela zbudi iz svoje zatopljenosti s svojo bolečino, pogleda okrog, opazi tudi vas in Vašo bolečino ter reče: "Oh! Nekdo, ki ga ljubim, je tudi prizadet! Saj ne gre smo za mene!" Ali kot je rekel eden izmed partnerjev: "Ko je preživela v krizi, je tako obsedena s samo seboj, da ne vidi nikogar okoli sebe!"
Pojavijo se lahko obdobja, ko preživela ne zmore poslušati ničesar okrog svojega življenja, niti za pol ure, tako dolgo, dokler se njena obsedenost z zlorabo ne popolni in v polnosti sestavi. Na srečo takšno obdobje ne traja večno, vendar boste v času krize kot partner občutili takšno osamljenost kot nikoli v življenju. Kot je rekel eden izmed partnerjev: "Če vas je strah navezanosti, se z njim soočite kar takoj."
Kadar se pogovarjam s preživelimi, jih opozarjam na to, da ne glede na to, v kako hudi krizi so, ne smejo pozabiti na to, da je v partnerskem odnosu potrebno dajati tudi nekaj njihovemu partnerju. Pa čeprav samo deset minut pozornosti na teden, pa čeprav le drobne besede: "Vem, da se tudi ti slabo počutiš. Morda ti bom kdaj lahko povrnila pozornost." Preprosto morajo nuditi vsaj nekaj. Res pride do obdobja ekstremne krize, ko to zgleda povsem nemogoče, vendar je s strani preživelih nepravično naslednje pričakovanje: "Ob meni si samo zato, da me podpiraš; zaradi tega sedaj zakoplji svoje potrebe in čustva!" To je povsem nerealno. Tudi partnerji so ljudje. Tudi partnerji se dnevno soočajo s svojimi problemi, sedaj pa dodatno še vsa bolečina s strani preživele pade na njihova ramena.
Med obsedenostjo preživele s samo seboj (kar je v tistem obdobju zanjo najbolj potrebno) boste kot partnerji prisiljeni postati samostojni na načine, ki jih prej niste poznali. Kot je rekel eden izmed partnerjev: "Morate imeti ali si najti tudi druge prijatelje. V obdobju obsedenosti preživele s samo seboj bo preživela usmerjena le na svoj lastni svet, s tabo ne bo sposobna deliti ničesar."
To sigurno ne bo obdobje, ko bosta zadoščala drug drugemu ali čutila drug do drugega poželenje ali potrebo. Lahko znižate svoja pričakovanja ali pa se zaprete v krog jeze, užaljenosti in nezadovoljstva. Morali se boste soočiti z iskanjem pomoči drugje, obrniti se boste morali na druge ljudi, poiskati nove načine, preko katerih boste zadovoljili svoje potrebe.
V tem obdobju se bo tudi preživela soočila s povsem novimi pogledi na svojega partnerja, morda bodo trajala leta, predem se bo razmerje ponovno uravnovesilo. V vmesnem obdobju pa se preprosto morate sprijazniti s stvarmi takšnimi kot so. Ali kot je lepo povedal eden izmed partnerjev:
"Prvih šest mesecev so prihajali njeni spomini, zajel sem sapo in upal, da se bo to končalo. Po šestih mesecih sem ugotovil, da večno sape ne morem zadržati. Sploh nisem mogel nadaljevati, ker sem se počutil tako majhnega in nepomembnega. Nisem se mogel več zadržati. Ponovno sem moral zadihati s celimi pljuči, moral sem se naučiti, da sem preživel brez nje."
Naučite se živeti ob strani preživele je boleče, samotno izkustvo. Če se ne boste zmogli postaviti na svoje noge, če ne boste sposobni organizirati svojega lastnega življenja, bo strah stalni spremljevalec na vaši poti. Zelo pomembno ob tem je, da izrazite svojo zagrenjenost in jezo, toda na koncu se morate pomiriti s tem, kakor pač je. Preživela se nikoli ne bo vrnila v osebnost, kakršna je bil nekoč. Tudi vi ne boste več nikoli naivni glede strašnega zločina, ki se je zgodil v njeni družini v imenu "ljubezni". Nikoli ne boste več mogli pogledati v oči njeni materi brez da bi pomislili na to, kaj je povzročila svojemu otroku. Pogosto se boste zalotili ob mislih, kaj se lahko pripeti vašemu otroku na poti iz šole, v vrtcu, v svet se bo naselil strah. Tudi vaša nedolžnost bo zlomljena, na svetu ne bo nič več tako kot je bilo. To je to: takšna je usoda partnerja!
V začetku preživela ne bo zmogla pogleda naokrog, preprosto ne bo videla, da nekdo v njeni bližini ravno tako trpi, da je osamljen, da se je tudi partnerju porušil njegov svet, ki je sedaj napolnjen z žalostjo. Zaradi tega je izredno pomembno, da v tem trenutku najdete druge ljudi, ki Vam bodo stali ob strani. Ko boste zvedeli, da niste sami, se boste zavedeli, da tudi Vašo bolečino lahko z nekom delite.

Vili · Objavljeno: 29 Nov 2012 11:10 Naslov sporočila: OSNOVE (IV)

SKUPINE ZA SAMOPOMOČ

Ali je kdo tu iz mojega kraja?

Res je, povsod so tudi partnerji preživelih. Največji problem je v tem, kako jih najti. Pomoč preživelim je že uveljavljena in precej prisotna, pomoč partnerjem pa je šele v povojih, tako da redko kje najdemo skupine za samopomoč partnerjem ali strokovnjake, ki se s tem ukvarjajo. Na srečo pa se že pojavljajo različne strokovne in laične ustanove (svetovalci oz. terapevti, krizni centri, religiozne skupine, družinski servisi), ki prisluhnejo tudi partnerjem in družinam preživelih.
Če se želite pridružiti skupini za samopomoč, bo morda trajalo kar nekaj časa, preden boste našli nekoga, ki vam bo na voljo. Morda bo najbolje, če sami pričnete z aktivnostmi, da bi do takšne skupine prišlo. To močno priporočam. Že pogovor v manjših skupinah ali celo pogovor z enim človekom v podobni stiski kot je vaša ob kavici ali čaju je dovolj, da spregovorite o svojih strahovih, občutkih, napakah, načrtih za urejanje odnosa s svojim partnerjem; vse to lahko izredno zmanjša vaš občutek zapuščenosti in odrinjenosti. Eden izmed partnerjev je dejal: "Ko sem poslušal druge, ki so govorili o istih stvareh, je bilo odlično. Občutek, da nisem sam, da nisem prvi človek v zgodovini, ki se prebija skozi to, mi je omogočilo nov vpogled v moje težave, presoja drugih ljudi in njihovo mnenje je bilo zelo koristno."
Mnogi mislimo, da se morajo družinske zadeve reševati znotraj štirih sten, da se navzven ne govori o družinskih problemih, vendar je zloraba prevelik problem, zaradi tega je potrebno, da o njej spregovorimo. V vašem okolju mora razen preživele obstajati vsaj ena oseba, s katero lahko spoštljivo spregovorite o svojih občutkih. In če boste takšno osebo resnično iskali, jo boste našli, celo v vašem kraju.
Skupine za samopomoč partnerjev preživelih se ustanavljajo po enodnevnih delavnicah, po oglasih v časopisih, po sporočilih v lokalnih svetovalnih centrih. Če je morda preživela kot vaša partnerka že vključena v kakšno skupino za samopomoč, jo lahko poprosite ali lahko preveri ali je pri drugih preživelih tudi kakšen partner, ki razmišlja podobo kot vi. Ko se najdete, lahko samostojno organizirate srečanja takšne skupine, lahko pa tudi skušate najti strokovnjaka, ki bo takšno skupino vodil in usmerjal njeno delo.
Nič ni tako učinkovito kot pogovor z nekom, ki je v podobni situaciji. Lahko se udeležite tudi individualne terapije, da tudi Vi razčistite odprte probleme iz lastnega otroštva, lahko pa poiščete krog parov, ki jih poznata s svojim partnerjem. Vse to je dobro in vredno. Toda podpora ostalih partnerjev bo vaše zaledje. V skupini partnerjev boste lahko izrazili svojo jezo, svoje razočaranje, bolečino, lahko boste jokali… delili boste lahko svoje izkušnje, ugotovili svojo dejansko vrednost in pomagali drug drugemu. In to lahko naredite povsod, tudi tam, kjer ste doma.
Stopite naprej! Potrebujete to!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli